Anonimen
|
Tako je ponavadi pri meni ob ponedeljkih. Mož gre v službo, midva z otročkom ostaneva sama. In zdi se mi, da moram svet, v katerem živim, ponovno nekako sestaviti.
Čez teden sem večinoma sama z otročkom. Mož dela do večera. Pride domov, vpraša, če je kaj skuhano. Potem gremo ven, čeprav me čaka kup dela. Grem zraven, da "smo vsaj malo skupaj". Zvečer otroka dam spat. Potem počneva vsak po svoje: računalnik, tv, knjige. Kaj je to pogovor, sem že pozabila. Če kakšnega začnem, "težim".
Čez vikend pospravljamo kot nori, vse, kar se je čez teden nabiralo. No, ne vse, moje stvari ostanejo, on pa svoje naredi, jaz sem medtem z otrokom. Bezlamo naokoli kot nori. Vmes gre mož kam "malo zase" s kolesom, zvečer malo ven s prijatelji.
Veliko se kregamo. Karkoli vprašam, predlagam, "težim". Neprestano se kregamo, kdaj bomo šli k njegovim. Mi niso najljubša družba, ker se v 8 letih, kar sva skupaj, še vedno delajo fine pred mano. Tudi jaz njim nisem najljubša izbira. Z enoletnikom delajo tako, kot bi bil še vedno star 3 mesece (hodijo z njim v naročju po stanovanju). Moj mož pa je zadnje čase tako bolestno navezan na svoje, da mi vsak prost trenutek predlaga, da bi šli k njim, s kom od njih na kavo, ali pa da jih bomo povabili k nam.
Vsake toliko časa mi zaradi vsega skupaj prekipi. Sproti tako ne morem rešiti ničesar. To je ponavadi za vikend.
Zdi se mi, da sploh nimam svoje družine. Dopovedujem si, da sem sama kriva, da bi lahko bila bolj prijazna do vseh, bolj ugodila (če se to sploh da) svojemu možu,... pa bi se imeli lepše.
In potem v ponedeljkih pride za mano.
Se to kdaj popravi? Bomo kdaj živeli lepše življenje?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), torej solo?? 
.
. Cote zložim mimo grede, če ne prej zvečer pred TV.
