neka_noč
|
Živjo čvekice 
Bili smo na smučanju, sankanju, pri šipcu na torticah in se imeli fantastično. Sem se celo ene 5x spustila dol s sankami. Ko me je moj videl kaj nameravam - sem se ravno "štelala" na sanke s tem orjaškim trebuhom, se je ustavil in čez vlečnico pričel vpiti da kaj počnem in naj ga ne serjem, ter naj grem takoj dol.... pa sem šla dol - sem se s sankami spustila.  Mi je bilo tako fino - počutila sem se ko en otrok. On je pa norel. Saj se je potem hitro ohladil, ko sem mu povedala, da sanke nič ne skačejo (kot je to v Tivoliju) in je bilo ok.
Skratka, smo uživali. Aja, Nax zdaj vem kam smo šli. Kangrše. Je ravno pravšnje za otroke. Všeč mi je bilo tudi ker je tako blizu Lj. in manj gneče. Tudi ljudje so drugačni kot npr. v Kr. gori.
Pogovor z  - V prvi  sem poklicala sina po imenu tako, da sem mu rekla; "Luka, kje si?" in trikrat na rahlo potrkala na trebuh - pa se je odzval tako, da me je dvakrat (mislim da z glavico/čelom) opozoril nase kje je.... nato sem mu rekla; "A tukaj si." in ga pobožala čez trebuh. Nato se je odzval še enkrat - dvakrat opozoril kje je. No, ko pa se je rodil in sem bila še na intenzivni.... so mi ga pripeljali (takrat sem ga videla prvič dobro).... tik h postelji, sem se stegnila, da bi ga pobožala, pa je bila roka skorajda prekratka - sem se ga uspela le na rahlo dotakniti čela, se je Luka odzval kot v trebuščku - z glavico/čelom je dal glavico dvakrat nekoliko nazaj da bi se dotaknil moje roke. Tega ne bom nikoli pozabila in to sem mu tudi napisala v njegovo knjigico - da bo prebral ko bo velik. To mi je tako neverjetno!
Sva mu pa tudi dajala en tak srček za navit na moj trebuh, da je lahko poslušal in se je nanj odzival. Vsak večer ga je poslušal 3x.
Tokrat se z nič ne pogovrajam, nič ne dajem gor na trebuh, ga občasno pokličem, a se mi nič ne odziva. Popolnoma drugače kot prvič. Ko da moj  gor na trebuh roko da bi ga čutil - preneha z brcanjem... Pravijo, da je tudi zato drugače, ker imam tokrat spredaj posteljico, on pa je zadaj. Tudi brce čutim drugače kot v prvo. So nekako bolj notri v globini. Tudi brca v druge organe kot me je prvi. Kaj pa vem. Res pa je, da imam morda manj časa, da bi se poglabljala v neko vez z njim. Čas ki ga imam ga posvečam Luku. Kar je normalno. Ko imaš enkrat že enega otroka imaš tudi, logično, manj časa "za nosečnost" - če me razumete kaj želim reči. Prvo nosečnost res doživljaš drugače, morda bolj polno kot vsako drugo. Potem imaš manj časa da doživljaš samo sebe in svoje spremembe. Zato pa pravijo, da je prva nosečnost edinstvena...
Se mi pa zdi da tudi vsaka ženska drugače čuti. Jaz očitno čutim vsako nosečnost in povezavo z drugače oz. na drug način.
Nobena ni nič čudna. Vse je normalno Cojka. Sicer ne vem kam bi potemtakem uvrstila sebe...
|
Natisni
* Ljubljanske nosečke * 
zimska 2.
me je moj vceraj na "sprehod po snegu" povabil. To je pomenilo v Tivoli. Seveda z obveznim postankom v Colnarni 
. Kar je naceloma vse ok in prav. In Tivoli je bil cudovit, cisto bel in zasnezen. Je celo se snezilo, ko sva sla od doma. Sej bi bilo vse lepo in prav, ce ne bi bilo od najinega domeka do Colnarne in nazaj vec kot 6 km 
. Itak sem se zadnjih 500 m kar malo vlekla 
. Mislim, da sem malo precenila svoje zmoznosti 
. Nisem vec vitalna najstnica v svojih 30 letih, ampak storasta bajsa s +10 kg. 
, oziroma 
, je pravi lump. Zvecer na kavcu mi trebuh kar valovi, take pocenja. Ko da pa moj roko gor, pa takoj neha 
! 
), ampak si prov mislim; ej na easy, bejba, noseča si. Svet se ne bo podrl, če boš lepo v miru vse delala. 
!! Jst tud včasih kej tazga sanjam, sm še čist čudna pol cel naslednji dan. Ampak ene 2 noči nazaj sm pa sanjala, da je imel moj tast v najemu za nedoločen čas eno hiško v eni hudi vasici nekje v Grčiji!!
