lumpa6
|
IZVIRNO SPOROČILO: Inčy
Aja ... malo pozno, ampak tukaj še je moja obljubljena porodna zgodba ...
Moja zgodba je zelo žalostna ... 15.9. sem bila na CTG-ju, kjer sem pri zdravnici zvedela, da mi je umrl ati ... Takoj so me sprejeli na oddelek, saj so zaradi stresa in žalosti pričakovali popadke. Teh ni bilo, zato sem prosila, če lahko grem prespati domov ... zjutraj sem morala takoj nazaj in ko sem se sprijaznila, da ne bom mogla na pogreb, me je zdravnica začela pripravljati na porod s tabletkami za mehčanje mateničnega vratu - ker se ni nič začelo dogajati, sem ponovno šla zvečer domov ... V petek sem spet dobila tabletko in ker je začelo nekaj nakazovati, sem mogla tam ostat - GROZAAA (spala skoraj nič, na porodni postelji ... z lučjo - jokala, jokala in še enkrat jokala ... bilo je res katastrofalno, ko sem ostala sama). Naslednji dan sem se vse pogovorila z zdravnico ... bila sem nenaspana, psihično uničena in mi je obljubila v primeru, da ne bi zmogla carski rez ... Tako so mi ob 5 popoldan predrli mehur, mojega poslali domo, češ naj pride okoli sedme ure, da še grem jaz zdaj počivat ... meni ugasnejo luč in mene začne zvijat na polno ... pozvonim, pride babica in mi reče, da so to popadki za spanje, da se še nič prav ne dogaja (mene pa zvijalo enako kot pol na koncu), jaz v šok, sem rekla, da hočem zdravnico, da hočem carski rez ... ker če to še lahko traja celo noč, jaz ne bom zmogla. Pride zdravnica, me spravi k sebi, se zdere na mene, češ da je bla ona tolko fer do mene, da me je tri dni pripravljala, naj jaz dam zdaj njej eno urco, da vidimo, kako napredujemo in če se ne bom odpirala, gremo na carski rez - zdravnica res ena A ... pride moj in ko so vidli vsi, da samo njega poslušam, so naju pustili kar same in tako sem lepo napredovala in ob 22.21, na žalost na dan atijevega pogreba, sem rodila našega sončka Nijo z 3910g in 53 cm :-) Če ne bi imela jaz take situacije, pa sem verjetno imela porod za podpisat, glede na to, da sem rodila v 5urah in da je šlo vse normalno - drugač pa si priznajmo ne, boli pa kot p... Sem pa imela srečo tudi za tako zdravnico, kateri drugi me niti pogledali ne bi, ona še je prišla naslednji dan in res vse pohvale vredna ...
Skratka, usoda se je res grdo poigrala z nami in na porod res ne bom imela lepih spominov ... Drugač pa se zdaj počasi ozračje malo umirja, tako da smo ujeli ritem in smo srečni, da je naš sonček zdrav ...
|
Natisni
res si mogla veliko pretrpet..
maca29 - luka 
benika - manja 
jazzy1 - Tom 
soncica - jakob 
katrinka - sandra larisa 
almera - ronja 
nadka30 - melanie 
brezcopatka - gal svit 
natalija28 - Matija 
lenca78 - neja 
tannya - živa 
archie - teja 
laliela - niko 
izabelina - eva 
kajča - bina 
sanje2 - anej 
lillchy123 - Naja 
zalcy - neža 
barbi 195 - Neža 
malecka_mateja - Tin 
mala - lenart 
Manja poje nekje med 60-90 ml AM na obrok. Čez dan se hrani na cca. 2-3 ure, ponoči pa spi. 
in koliko Teja, mi je pa čisto jasno, od kod njej te tolsti prstki in noge in taaaaaka lička in podbradek 
Naš ima to ravno za prvi 'hod', ko se gremo slow food... Res, sem šla zdajle pogledat, ker si prav pišem zadnje 3 dni, koliko poje naš požeruhec, pa sem prišla do, khm, častitljive številke 210 ml za obrok!!! in to poleg dojenja. Šment. Samo je pa res, da naš 'obrok' včasih traja 2-3-4 ure. Se vedno najprej dojimo, pa previjemo, potem pa naredim stekleničko 60 ali 80, potem pa vidimo kako gre naprej. Če še vedno grize vse okoli sebe naredim še 60 in včasih potem sledi še ena runda. Ne vedno, ampak manj kot 80 + dojenje pa nikoli, tako da... Ooooooooo ja, lička in tolsti prstki so pa več kot očitni. Se mi zdi, da ga je vsakič ko ga pogledam več v košari. In takoooooooo smo že težki, joj joj. Ah, pa sem rekla, da bom danes poklicala svetovalke za dojenje, pa je dan kar odletel mimo, kot vedno. No, sva šla pa na banko odpret račun in nabavit 'gricko' za nohtke. Ima take kot želedke in samo čakam, kdaj bo 'napičil' sebe ali mene. 
). No, zdaj je definitivno nimamo več. 
). Komaj čakam da pride mož domov, da se mal uležem.
Drži se in večkrat se javi in nam poročaj o Nijinem napredku. 
Imama Fiat Punto Grande (ki ni nič grande, tak da ne vem kdo se je spomnil to ime). Trenutno sem tud jaz obsojena na zadnji sedež, ker so pasovi zadaj prekratki in ne moreva lupinice zapet, tak da je Jakob vedno na sprednjem sedežu. 
Upam, da nama ga uspe v bližnji prihodnosti zamenjat no ... 
