ircica
|
Samo malo se vam javim, da na hitro potarnm (še jaz): V službi je norišnica, čofnila sem noter teden dni pred redno inšpekcijo in lahko urejam papirje ter zbiram žige in podpise 27 ur na dan, če bi se mi dalo. Ko pridem domov, imam v naročju prilepljenega Kostjo, ki pozna samo še tri registre: jamranje, tuljenje in jezno drenje. Obvezno mu moram nekaj skuhat, ker keksi, jogurti, sadje ipd. niso aktualni (oz. poje in naprej kaže na lonce ter dela am-am), čeprav baje v vrtcu je. Skuham seveda z levo roko, ker na desni visi mali in jamra, če ga predolgo ne gledam ali ne doseže magnetov na hladilniku. V vrtcu ga najbrž navajajo na samostojno hranjenje, ker ni šanse, da bo spravil žlico hrane po grlu, če ne more praskat s svojo žlico po krožniku. Ko dobi nekaj hrane na žlico, jo vehementno zavihti po zraku (hrana leti vsepovsod), ponudi meni (vljuden fant) in si poskuša celo žlico zbasati v usta. Tako daimamo sedaj zanj kar normalno porcijo hrane, ker glede na to, koliko pristane na mizi, meni in tleh, spravi vase ravno neko malenkost. Popoldne več ne spi, tako da ga ob 7 uspavam, potem pa hodim mirit vsaki 2 uri. In to ne iskat dudo, ampak ležat zraven za 20 minut do uro. Od 4 naprej se obvezno samo še premetavain zbudi ob vsakem zvoku, ko vstanem, pa je itak jok na kvadrat. Vsako jutro se šunjam po stanovanju kot vlomilec in zginem skozi vrata napol v solzah, ker je za vrati drenje drenje. In ko pomislim, da je to moje nadaljnje življenje, me prime, da bi se zavlekla v en kot s kišto pivo in ne bi več prišla ven.
|