Sodobni pogledi na učenje hoje
Hoja, hoja in še enkrat hoja. To je tisto, kar zaznamuje motorični razvoj v prvi polovici drugega leta. Za otroka je zelo zabavna, saj spoznava svet s popolnoma nove perspektive. Za starše pa je morda malo bolj naporna, saj morajo še bolj zavarovati območja, kjer bi se malček lahko poškodoval. Sodobni pogledi na hojo otroka se popolnoma razlikujejo od tistih, ki so veljali včasih. Zagotovo ste srečali kakšno starejšo gospo, ki se je, ko ste povedali, koliko je otrok star, začudila, da še ne hodi. Verjetno vam je svetovala, da ga morate postaviti na noge, prijeti za rokice in mu premikati nogice. Da mu bo šlo lažje, je zagotovo dodala, mu kupite trdne čeveljčke, da mu bodo v oporo. Če ste na kaj od navedenega tudi sami pomislili, NIKAR! Posledice prehitrega obremenjevanja s hojo so lahko zelo hude. Otroci lahko začnejo hoditi navznoter ali navzven, če prehitro obremenijo spodnji del telesa. Vsak otrok ima svoj »urnik« gibalnega razvoja, zato bo shodil takrat, ko bo na to pripravljen. Redki shodijo že ob prvem rojstnem dnevu, veliki večini to uspe do petnajstega meseca. Malčki, ki so zelo aktivni in jih ni strah, ponavadi shodijo prej kot njihovi vrstniki, ki so po naravi manj aktivni, bolj previdni in nagnjeni k  podrobnemu raziskovanju predmetov.

Kdaj otrok shodi?
Ob prvem rojstnem dnevu večina otrok še ne hodi samostojno. Otrok se že dviga ob opori (ob pohištvu) in že hodi, če mu nudimo oporo ali pa okrog pohištva, kjer si oporo poišče sam. Za kratek čas lahko samostojno stoji (brez opore). Je pa seveda že pravi mojster v sedenju, sam se iz ležečega položaja dvigne v sedeči položaj. Prav tako je zelo hiter pri plazenju, lahko se po štirih plazi tudi po stopnicah. Užitek mu je metati in spuščati predmete, jih opazovati, kako padejo na tla, in takoj zatem želi, da mu jih poberemo. Na predmet, ki ga zanima, pokaže s prstom.
Kmalu po dopolnjenem prvem letu večina otrok shodi, a so ob tem še nesigurni. Hoja je širokotirna, z nogami, pokrčenimi v kolenu, prsti nog so pogosto obrnjeni navzven ali navznoter, za ravnotežje drži roke navzgor in sprva še pogosto pade.

Časovne prelomnice
Če otrok še ne hodi, potem pri trinajstih mesecih stoji brez opore in drži ravnotežje. Pri štirinajstih mesecih se skloni, pobere igračko in jo odnese drugam. S petnajstimi meseci po vseh štirih pleza po stopnicah, spušča pa se z drsenjem. Med hojo rad vleče ali poriva različne igračke. Najbolj so mu všeč tiste na kolesih, ki med vožnjo ropotajo, se svetlikajo ali pa se jim premikajo posamezni deli. Pri šestnajstih mesecih poskuša brcniti žogo, a mu to ne uspe, saj pogosto stopi nanjo. Zna pa tudi že hoditi vzvratno. Pri letu in pol se otrok pokončno vzpenja po stopnicah, če mu pri tem pomagamo. Čeprav s težavo, mu uspe sesti na nizek stolček. Pri hoji pa vse manj lovi ravnotežje. Hodi vedno hitreje in z daljšimi koraki. Tudi rokice so že ob telesu in se gibljejo obratno kot noge. Omenjeno obdobje je za starše eno najtežjih, saj morajo imeti otroka neprestano na očeh. Predmeti, ki se lahko razbijejo, prevrnejo, se z njimi lahko otrok zaduši, jih pokvari ali so kako drugače zanj nevarni, ne sodijo v njegovo bližino. Vendar tudi obdobje neskončnega raziskovanja, ki je trenutno v polnem teku, mine.
Spodbujanje otrokovega razvoja Od prvega socialnega nasmeha je minilo že skoraj leto, otrok se zdaj spoznava tudi s svojimi vrstniki. Nekateri otroci na prisotnost drugih otrok ne reagirajo, pravimo, da je njihovo vedenje socialno slepo. Prisotnost drugega otroka se jih ne tiče, zanimivejše so igrače in ostali predmeti. Drugi na prisotnost vrstnika reagirajo s posnemanjem ali izkazovanjem, nekateri pa se vedejo zaščitniško. Proti koncu prvega leta se pojavi tudi sodelovanje, ki je sprva omejeno na enega ali dva otroka. Vez med otroci predstavljajo predvsem igračke, do katerih si želi priti otrok.

Mali raziskovalec
Radovednost in raziskovanje je v tem času malčkova poglavitna dejavnost. Še posebej je zanimivo vse, kar je »prepovedano«. Največjo uslugo mu boste naredili, če ga boste čim manj omejevali. To počnite le takrat, kadar bi s svojo dejavnostjo lahko škodil sebi ali vam. Namesto stalnega ponavljanja NE-jev raje pospravite vse nevarne predmete, da bo raziskovanje prijetnejše in bolj sproščeno. Mali raziskovalci med raziskovanjem uporabljajo starše kot varno bazo, okrog katere krožijo. Vedno znova se vračajo po opogumljajoč in pomirjujoč dotik. Razdalja, na kateri »krožijo« okrog staršev, je zelo različna. V znanem, domačem okolju lahko bolj pogumni in drzni otroci odidejo izven vidnega polja staršev, na drugi strani pa se marsikateri otrok v novem okolju sploh ne loči od staršev.
Samostojnost
Malčki postajajo naporni, saj želijo stvari početi tako, kot so si jih zamislili sami, in mnogokrat ne tako, kot se od njega pričakuje. Samostojno želijo opravljati določene dejavnosti. Sam si izbira, s čim in na kakšen način se bo igral, določa pravila in potek igre in je pri igri vedno manj odvisen od staršev. Radovednost žene otroka k odkrivanju sveta okoli sebe. Želi odgovore na zapletena vprašanja. Četudi ne znate razložiti do potankosti, se potrudite, nikar pa otroku ne lažite, ampak raje priznajte, da odgovora ne veste. Pomembni so vaši komentarji in odnos do vprašanj. Če otroku prisluhnete kot pomembnemu sogovorniku, je vaš vpliv na razvoj samopodobe močnejši kot odgovor sam. Če boste otroka podprli v njegovem razmišljanju in ravnanju, se bo samostojnost razvila prej, kot če bi ga omejevali in pretirano uveljavljali starševsko voljo brez obzira na otrokove želje in potrebe. Z odobravanjem in vzpodbudo otrok krepi samozavest in se nauči ceniti sebe.
Strah pred neznanim okoljem
Zgodi se, da malček, ki je še pred nedavnim užival v samostojni hoji, tega niti poskusiti noče več. Začenja se bati zunanjega sveta, torej vsega, kar ni njegovo domače okolje. Če mu ne uspe priti v vaše naročje, se ne počuti dovolj varnega, da bi samostojno raziskoval. Kaj storiti? Opazujte otroka, kako daleč se je zmožen odmakniti od vas, ne da bi ga zajela panika in bi se znova vrnil v vašo bližino. Ko se bo razdalja povečevala, pa bo to pomenilo pomemben korak naprej v samostojnosti.
Nekateri malčki zelo radi samostojno stojijo ob mami, a le do trenutka, ko bi radi kaj raziskali. Tedaj jih zajame panika in zahtevajo, da jih dvignete, saj bi z vašo pomočjo prav rad poskusil. Potrebuje vas, zanj ste edini posrednik med njim in svetom, ki ga obdaja. Otroka, ki ga je strah, moramo pomiriti z besedami in z glasom.

Socialne spretnosti
Tudi osamosvajanje otroka, kadar je v družbi drugih otrok, vrstnikov ali različno starih otrok, je zanimivo. Malček bo verjetno hotel otroke opazovati le iz vašega naročja. V resnici ga zelo zanima, kaj se igrajo, rad bi se jim pridružil pri igri ali pa bi rad videl njihove igrače. Pokažite mu, kako naj bo družaben. Prijazno izmenjajte nekaj stavkov z drugimi mamami in z drugimi otroki. Malček vas bo opazoval in se učil socialnih spretnosti na najbolj učinkovit način – z opazovanjem in posnemanjem.
Če vaš malček ni tako samostojen, kot so njegovi vrstniki, ne skrbite. Morda bo res kasneje dosegel samostojnost, toda to še zdaleč ne pomeni, da bo vse življenje samotar, pretirano navezan na mamo. Mnogi zadržani malčki v nekaj letih zrastejo v otroke, ki uživajo v druženju.

Čustveni razvoj
Čustva se razvijajo z zorenjem, učenjem s posnemanjem ali modelnim učenjem in učenjem s pogojevanjem. Otrok posnema starše, brate in sestre, stare starše, vrstnike, risane in knjižne junake, ... Opazuje, kako se odzivajo v različnih situacijah in nato tako vedenje sprejme za svoje. V podobnih situacijah bo tudi sam doživljal podobna čustva. Čustva so intenzivna, čeprav na videz površinska.

Veselje, naklonjenost, ljubosumje in ponos
Intenzivna naklonjenost do staršev ali ljubezen do staršev se prične razvijati pri približno desetih mesecih. Radost pa opazimo pri letu in pol, čeprav čustvo "splošno" zadovoljstvo lahko opazimo že pri dvomesečnih dojenčkih.
Veselje in naklonjenost ali ljubezen do staršev sta izrazno včasih neločljivi čustvi, zato ju je pri otroku težko ločevati. Ljubosumje se razvije pri štirinajstih mesecih in ostaja prisotno v otrokovem življenju do treh let in pol. Je kompleksno čustvo, sestavljeno iz elementov jeze, strahu in naklonjenosti.
Tudi ponos je eno od čustev, ki se v drugem letu močno okrepi. To se dogaja ob pohvalah, ki jih otrok prejema iz okolice. Če otrok živi v socialno in čustveno neugodnih razmerah, lahko že pri petnajstih mesecih zapade v depresivnost. Tja vodita žalost in potrtost. Obema so bolj podvrženi otroci, ki so sami v bolnišnicah, imajo omejene stike s starši ali zanje začasno skrbi nekdo drug.

Jeza
V tem obdobju je zelo pogosto negativno čustvo tudi jeza. Pojavlja se, če prekinjamo otrokove aktivnosti (igranje, stikanje po omarah, »brskanje« po cvetličnih lončkih in podobno) ali pa ne izpolnjujemo njegovih želja. Kot ostala čustva je tudi jeza pogosta in kratkotrajna in jo v tem obdobju otrok izraža predvsem telesno in manj verbalno. Cepetanje, mahanje z rokami, brcanje, upiraje, kričanje, jok so vsakodnevni prizori. Otrok se mora naučiti kontrolirati izbruhe čustev. Mirno mu povejte, zakaj ste njegovo aktivnost prekinili in zakaj se ne sme razburjati. Včasih pa lahko še celo pri adolescentih opazimo podobne reakcije, kot na primer cepetanje.

Malčkovi strahovi
Kljub večji samozavesti, ima lahko otrok izrazite strahove do ene ali več stvari.
Otroci se v tem obdobju bojijo predvsem konkretnih stvari: hrupa, živali, glasnih gospodinjskih pripomočkov, izginjanja vode v odtok, odhajanja staršev v službo, čiščenja ušes in še marsičesa, kar se odraslih zdi popolnoma nesmiselno. Otrokove strahove morate sprejeti in jih spoštovati, ker so za otroka resnični. Ko se spomni, da obstaja nekaj strašljivega, mu poskušajte čim bolj jasno dopovedati, da se neke stvari izogibate, ne zato, ker bi se je vi bali, ampak zato, ker se je on boji. Strah se bo še okrepil, če se bo moral otrok velikokrat soočati z njim, prej pa bo pozabljen, če bo imel z njim čim manj izkušenj, zato so metode »poglej, saj ni nič hudega« med otrokovim tuljenjem od strahu popolnoma neuspešne. Otrok ne more postati neustrašen, če ga strašite.

Prve besede
Do 18. meseca malček uporablja od pet do dvajset smiselnih besed, razume pa jih veliko več. Večina komunikacije je še vedno neverbalna. Pri zdravem otroku se govor razvija spontano, sočasno z duševnim in motoričnim razvojem, če le živi v okolju, v katerem dobi dovolj primernih govornih spodbud in razumevanja. Znanstveniki in pediatri si niso enotni, kdaj lahko pričakujete prve besede in kdaj je pozno, če otrok še ne govori. Otrokovo prvo besedo lahko pričakujete v starosti med 7. in 15. mesecem, izjemoma tudi pozneje; 50 besed med 18. in 30. mesecem in kombinacije besed med 16. do 30. mesecem. Prve smiselne besede se pojavljajo ob prvem letu in pa vse tja do 18. meseca starosti, dve besedi pa se najpogosteje pojavita pri 14 mesecih. Govor je pomembno sredstvo vzpostavljanja socialnih stikov in razvoja mišljenja. Včasih za prve dojenčkove glasove zmotno mislimo, da je to že prava prva beseda, ko otrok čeblja ma-ma ali pa-pa. Večinoma pa malček do 18. meseca že uporablja od pet do dvajset smiselnih besed, razume pa jih veliko več. Zelo hitro se uči, pa vendarle je večina komunikacije še vedno neverbalna. Pri zdravem otroku se govor razvija spontano, sočasno z duševnim in motoričnim razvojem, če le živi v okolju, v katerem dobi dovolj primernih govornih spodbud in razumevanja. Znanstveniki in pediatri si niso enotni, kdaj lahko pričakujete prve besede in kdaj je pozno, če otrok še ne govori. Otrokovo prvo besedo lahko pričakujete v starosti med 7. in 15. mesecem, izjemoma tudi pozneje; 50 besed med 18. in 30. mesecem in kombinacije besed med 16. in 30. mesecem. Prve smiselne besede se pojavljajo ob prvem letu in pa vse tja do 18. meseca starosti, dve besedi pa se najpogosteje pojavita pri 14 mesecih.
Naj poudarimo, da govornih (ne)spretnosti nikar ne primerjajte z drugimi otroki. Vsak otrok je individuum zase, ki se pomika po čisto svoji razvojni poti.

Veselje do govora
Seveda boste otrokovo govorico najbolje razumeli vi in le-to mu z zadovoljstvom pokažite. Le tako boste spodbudili njegov interes za verbalno komunikacijo. Njegovo besedo čim večkrat popravite s pravo besedo, nikar pa ga ne silite, da naj jih za vami ponavlja. To je za otroka naporno, predvsem pa dolgočasno. Bodite pozorni na to, da boste svoj način govora prilagodili otrokovemu razumevanju in stopnji razvoja. Z njim se pogovarjajte jasno in razločno, besede naj bodo kratke in enostavne, da jih otrok prepozna in razume, četudi še ne govori. Bolj ko bo poslušal vaš govor, več pravilnih informacij bo dobival o govornem izražanju. Če želite prispevati k hitrejšemu govornemu razvoju vašega otroka, se z njim veliko pogovarjajte ter mu prijazno in z zanimanjem prisluhnite. Pogovarjajte se neposredno z otrokom, med pogovorom ga glejte, da bo videl vaš obraz in kretnje. Čim več in čim pogosteje govorite neposredno svojemu malčku in se z njim tudi zaupno pogovarjajte na štiri oči. Za otroka je njegovo ime ena najbolj ključnih besed. Čim pogosteje ga uporabljajte. O sebi malček sicer ne bo razmišljal, kot da je »jaz«, zato uporabite njegovo ime, kadar govorite o stvareh, ki se nanašajo nanj.

Moj malček
Razvojni mejniki
V vrtec ali k babici?
Zdravje in nega
Prehrana
Igrajmo se
Dobro je vedeti