V zimskih počitnicah smo sklenili, da sem s svojim trebuhom malo manj navdušena nad smučarijo, bi pa zmogla kakšno manjšo družinsko avanturo. Mogoče Francija, Pariz? Zakaj pa ne? Radi bi videli deželo pravljic Disneyland, Eifflov stolp, v Caenu pozdravili Orco, doživeli romantiko Le Mont-Saint-Michela, pojedli kakšno dobro fois gras na hrustljavi baguette, sir z žlahtno plesnijo zaradi zoprne Listerije žal odpade, lahko pa kakšen tartine namesto tega ... Ker sva z možem Evropo prekrižarila večkrat počez, načrta vožnje nisva imela – pot je bila nedvoumna: čez Salzburg, Munchen, Stuttgart, Karlsruhe, mimo Metza do Pariza. Ker je za iskanje lokalnih cest, prenočišč in le-domačinom-poznanih posebnosti dobro imeti navigatorja, smo si izposodili Micko-Garmina. Šarmanten glas je potrpežljivo najavil zavijanje, ga nato ponovil in nato stoično preračunaval »bližnjice«. Skratka, ni se jezil: »Desno. Zdaj desno! Ja?!! ... Pa sem ti rekla, da zavij desno!« Da bi se izognili družinskim trenjem, priporočam »Micko«, čeprav sta se potem otroka zelo suvereno spakovala: »Držite se desno. Preračunavam.«

V večernih urah smo se spravili v avto. Otroka in jaz obdani z blazinami in odejicami, mož pa z zalogo Red bulla in čokoladic. Da, mi se lahko pohvalimo s turbovoznikom – atijem, ki zanesljivo vozi vso noč. Ati – super si!

Sneženje pred Salzburgom je nas tri malo prebudilo, ko je mrzel zrak popihal pod odejice, na srečo pa nas je v Franciji pričakala prebujajoča pomlad, ki je prihajala z Atlantika. Sončni vzhod smo dočakali na zeleni črpalki pred Disneylandom.

Pariz–Disneyland

Oboroženi z malico (ja, se precej prihrani, če odštejemo kečap na majicah in poli salamo pod sedeži) smo bili med prvimi obiskovalci. Vstopnice so sicer drage, skoraj 200 € za 4-člansko družino, ampak za en dan v deželi pravljic – naj bo.

 

 

Plezali smo na drevesa, se potikali po labirintih in skrivnostnih ladjah. Obredli smo vse, dokler se ni znočilo in je mrak padel na Mississipi in so se zaslišale otožne orglice ... Prijetno utrujeni smo zapustili čarobno mesto. Čakalo nas je spanje v najbližji Formuli 1, ki je neke vrste družinski hotel. Ni ravno luksuzen ali romantičen hotel, za prespat in umit se pa je dovolj dober. Kar popadali smo v postelje.

Pariz–Pariz

 

Pred muzejem je zanimiv park z IMAX-om in mamljivo parkirana podmornica, a sklenili smo, da bomo vojaško vzgojo izpustili. Še posebej, ker smo bili namenjeni v Caen, kjer se ni mogoče izogniti drugi svetovni vojni. Gradove v okolici Pariza smo pustili za bolj odrasle čase in se raje napotili na severozahod.

Le Mont-Saint-Michele

V Normandiji smo se sprehajali po pomladni travi, izpustili pa smo krvave ravnine bojev med 2. svetovno vojno. Omaha in Utah beach sta si prislužili atijevih in maminih pet minut: ati je razmišljal o strategiji napada, mami o nesmiselnosti vojn, otroka pa sta ob tem modrovanju seveda zavijala z očmi. Zato smo tudi Dead man's corner prihranili za čas, ko bodo otroci v puberteti (ali še kasneje). Raje smo se odpravili proti spokojnemu Le Mont-Saint-Michelu, čudovitemu mestu – samostanu iz 8. stoletja, ki je pravi labirint. Zgodovina šepeta o skrivnostnih jezdecih, varuhih reda. Kdo ve, morda pa je sveti gral tu nekje? Galebi, morje, igra svetlobe na oceanu – prava romantika, kozarec calvadosa pa je le še pika na i.

Nadangel Mihael se je bleščal v večernem soncu in otroka sta zaskrbljeno pogledovala proti morju. Kdaj bo zalilo parkirišče? Ali bo morje prihrumelo ali se bo zahrbtno priplazilo na ravnico? Ko smo že malicali croissante in chocolat mousse, je morje steklo mimo nas kot reka. Jaz sem se oblizovala, saj sta bila otroka polno zaposlena – ves čas sta se zadovoljno pogrezala v blato. Čaplje in galebi so očitno navajeni turistov, saj so se mirno sprehajali mimo nas in mimogrede dobili še kak priboljšek. Nabrali smo še školjke, nato pa se blatnih čevljev odpravili domov. Vive la France!

Drobižki – nasveti

• Spanje: Poceni hoteli ob cesti so npr. Formula 1, B&B ipd. Za zelo malo denarja, približno 40 €, prespi 4-članska družina v čistih posteljah, se zjutraj stušira in za doplačilo približno 15 € tudi solidno zajtrkuje. Samo enkrat pa smo naleteli na hotel Formula 1, s katerim nismo bili zadovoljni: stranišča in tuši so bili na hodniku, soba pa je bila zelo majhna in hladna.

• Hrana: Brez priporočil, ker se da tudi v navadnih gostilnah za 10 € pojesti odlično kosilo. Sicer se je pa težko upreti vsem patisserijam, boulangerijam, ... In otroci vedno brez težav dobijo še sladoled.

• Sporazumevanje: Francoščina – da predahnete od angleščine in preidete na romantiko.

• Tri najboljše stvari:

1. Disneyland, ker je res kot iz pravljice (precej bolj urejen, čist in pravljičen kot Gardaland).
2. Eifflov stolp, ker je tako poln lukenj, pa vseeno stoji.
3. Le Mont-Saint-Michele zaradi romantike (za mami in atija) ter plitve vode in blata (za otroke).

• Sladkorček: V Franciji imajo otroci in nosečnice prednost. Že na vhodu muzejev in galerij dobite vstopnice preko vrste. Če boste z otroki v restavraciji, bodo do njih (in tudi do vas) še posebej pozorni.

• Pa še to: Letos mineva 200 let od ustanovitve Ilirskih provinc. Razstavo si lahko ogledate v Ljubljani v Mestnem muzeju.

 Članek je bil objavljen v decembrski številki revije Ringarajine iskrice – revija z odgovori za velike in izzivi za male!