Kako radi bi, mnogi odrasli, da bi se naši otroci jezili na miren način; ravno prav naglas in tako, da ne bi prizadeli ne sebe ne drugih. Malčki se ne bi metali po tleh, nevarno udarjali z glavo ob tla in starejši predšolski otroci ne bi uporabljali sovražnega govora. K sreči pa je naše telo narejeno tako, da ga prepravijo dovolj močni "sokovi", ki jeze ne ustavijo kar tako. Vse dokler ji v bran ne postavimo približno enako močnega občutka; npr. strahu - kot ste že sami ugotovili in idejo s kaznovanjem k sreči tudi že ovrgli. Kaznovanje vnaša v odnosni prostor med otroka in starša oviro, ki preprečuje odprti dialog, spoznavanje drug drugega in zanimanje za resnični izvor konfliktov. Kot ste lepo napisali; s kaznijo izgubimo BISTVO. Meni se zdi naravnost krasno (čeprav ni tako čudovito poslušati in gledati), da petletniki vztrajajo pri svoji jezi; pristno in intenzivno, kot se le da. Nekateri otroci se jezijo tako dolgo in tako intenzivno, da sčasoma eksplodirajo tudi njihovi starši in nareedijo tisto, česar nikoli niso hoteli naresti pred svojim otrokom, zatulijo na ves glas: "Dovolj, nehaj, ne morem več poslušati tega!!!" In otrok preneha, morda od presenečenja, morda od veselja in nenavadnega notranjega zadoščenja, saj je končno zdramil svojega otopelega starša in ga NAUČIL kaj je to jeza; kako in kje se jo čuti in kako jo najlažje izraziti. Pa ne gre za to, da je najbolje, da se vsi kar vsepovprek deremo drug na drugega in vadimo svoje kolerične izpade. Pa četudi znamo to narediti brez poniževanja in zaničevanja ter na nek način "spoštljivo". Pogosti izbruhi jeze oznanjajo, da nekaj ni vredu. Da se človek ne počuti dobro; bodisi sam s sabo, bodisi v odnosu z drugim, ter da išče svojo vrednost, veljavo. Jeza je agresivno čustvo, ki surovo in naglas sporoča - Ne počutim se dobro - zdaj, ta trenutek, ali pa že lep čas, odkar se mi dogaja to ali ono ( sem dobil mlajšega bratca, nimate več toliko časa zame, sem prezaposlena s službo, nimam časa zase itd ... ). Razlogov je mnogo in vsaka družina najlažje odkrije svojega, če le malo pokuka v svoj vsakdan. In res je, kot ste napisali " ni konec sveta, če ni vedno vse tako kot si človek želi". To spoznavamo ljudje, celo življenje. Precej intenzivno pa takrat, ko postanemo starši in bi radi naredili vse najbolj prav, skorajda popolno, če se le da. Ko ugotovimo, da to ni tako enostavno, pa vendarle občutimo, da smo mi tisti, ki izgubljamo na moči in kdo bi vedel, morda smo globoko v sebi zaradi tega močno jezni. Ne morem in nočem vam konkretno svetovati, kako naučiti svojega otroka regulirati jezo. Verjamem pa, da vas tega lahko nauči vaš otrok. Mislim, da je že začel s prvo lekcijo in veseli me, da ste ga razumeli. Opuščanje kazni in iskanje drugačnih (nesorodnih) idej mi sporoča, da prevzemate odgovornost za odnos s svojim otrokom - in to je veliko vredno! Verjetno ravno zadosti, da otrok čuti tisto veljavo, vrednost, po kateri morda kliče.