Otroci imajo še kako prav, da ne dopuščajo svojim staršem igrati vloge vzgojitelja oz. se tudi sami doma obnašajo drugače, kot se v vrtcu. Starši niso vzgojitelji; njihov odnos z otrokom je mnogo bolj čustven, globok in oseben. Če ne drugegea zato, ker so otrokovi roditelji in jim je otrok hočeš/nočeš zlezel pod kožo. Drugače ne gre. Kri ni voda - in tu leži veliko resnice. Maneverski prostor za izražanje nasprotovanja, varno izražanje vseh čustev je toliko večji, bolj kot je naš odnos oseben. Na žalost je še vedno premalo vzgojiteljev, ki bi imeli z otrokom tako oseben odnos. A o tem kdaj drugič. Na tem mestu želim samo opozoriti, da nikar ne stremimo k poslušnosti in ubogljivosti, ki jo vzgojitelji dobivamo od otrok v vrtčevskem okolju. Mnogokrat gre na račun posameznega otroka, kolektivno upoštevanje pravil in sledenje skupinskim normam. Vrnimo se v domače okolje. Kaj preostane staršem, ki pa si tudi v domačem okolju želimo neke jasnosti, rutine in reda? Starši moramo graditi na svoji osebni avtoriteti; lastnem samospoštovanju. Le tako ne bomo izgubljali na občutku moči in pregorevali v odnosu do tistih, ki jih imamo tako radi. Podobna naloga čaka tudi vzgojitelje, ki prihajajo v stik z vedno bolj zdravimi in močnimi posamezniki - z otroki, ki se ne pustijo zmanipulirati z nagrado ali kaznijo. Pa tudi o tem, kdaj drugič. Starši, pravzaprav vsi odrasli, se moramo temeljito vprašati; Kaj dovolim in česa ne, v svojem domu? Kaj je zame absolutno nesprejemljivo, da moj otrok počne in kje so moje meje? Pogovor samega s seboj bo jasneje začrtal naše meje. Na nekaterih mestih bomo popustili, kjer smo prej slepo vztrajali in na drugih delih močno okrepili, svoje prepričanje. Pa naj si bo v zvezi s pospravljanjem igrač, igranjem, ... čimerkoli. Potem nam preostane samo še to, da tudi osebno (odločno, pristno, iskreno) nagovorimo otroka. Osebna avtoriteta starša temelji na osebni govorici; ki je jasna, , iskrena, preprosta, prijateljska - kar ne pomeni tudi, da je prijazna in sladko zveneča; temveč predvsem spoštljiva in nežaljiva. Običajno se začne z besedami; Hočem, da ... ali Nočem, da..... narediš to ali ono. Osebna govorica nima nič opraviti z vljudno (družbeno) govorico s tisoč in enim prosim in hvala. Prav tako ni podobna pedagoškemu govoru; ki moralizira, pojasnjuje in uči otroke; zakaj je kaj lepo in spet drugo grdo. Osebna govorica sporoča naša čustva, želje, zahteve, potrebe. Zato jo otroci tudi lažje slišijo; ker sporoča o nas - starših. TO pa otroke še kako zanima, kdo smo mi - njihovi starši. Kaj mislimo in kaj hočemo. Takšna govorica v otrocih vzbudi prvotno željo po sodelovanju. Mnogi starši bi zdaj ugovarjali; da povedo kaj hočejo, a otrok preprosto ne uboga. Moj odgovor je, da se poslušajte, ko nagovorite otroka. Govorite o sebi (kaj hočete in česa nočete) ali govorite o otroku (kaj vse narobe počne in kako bi moral drugače). Razlika je velika! V spodbudo in tolažbo. Približno pet let traja, da otroci usvojijio vrednote; tudi pravila in red, svojih staršev oz. posamezne družine. Do takrat pa je še veliko ugovorov, nestrinjanja, jeze in besa. Na obeh straneh. Drugače ne gre. Konflikti so sestavni del družinskega vsakdana. Pomagajo nam odkrivati lastne meje in nas nagovarjajo, kako naprej.