Koliko vprašanj se mi je porodilo! Pri kateri starosti je otrok začel obiskovati vrtec? Kakšni so bili njegovi prvi odzivi na novo okolje; otroke in odrasle? Kako so odrasli vodili njegovo uvajalno obdobje? Kakšne izkušnje je imel z vrstniki? Kolikokrat na dan ga je kdo porinil, mu vzel igračko, dudo? Je otrok že hodil, govoril, ko je prešel v "veliki svet"? Enoletni otroci potrebujejo približno leto in pol, da se začnejo igrati z vrstniki; pred tem jih zaposluje tisoč in ena stvar; medtem ko redko prihajajo v daljši stik z drugimi. Delitev igrač in pozornosti odraslega pa je vse prej kot lahka naloga; celotno predšolsko obdobje. Otroci odregirajo različno; na vrtčevsko dogajanje. Nekateri z umikom, drugi z agresijo in pravzaprv vsak po svoje. Ne vem, zakaj vaš petletni otrok pri tej starosti čuti strah pred vrstniki. Morda ve on sam in bi to tudi povedal, če bi ga iskreno vprašali. Če ne bi odgovoril na to vprašanje, pa bo zagotovo odgovoril na naslednji dve: - BI bil rad dalj časa v vrtcu ali hočeš, da pridem prej pote? - Kaj bi rad delal popoldan; bil doma ali se igral z otroki ( na telovadbi, na igrišču ...)? Odgovore boste dobili. Ključno je, kaj boste z njimi naredili. Kako otroku pomagati, sprašujete? Vzdržite se preoblikovanja svojega otroka v nekaj, kar trenutno ni in ga skušajte sprejeti z vsem svojim strahom in zadržanostjo vred. Le tako mu lahko stojite ob strani, v obdobju, ko očitno predeluje nekaj, kar se mu je zgodilo oz. se mu še vedno dogaja. To pa je pravzaprav največ kar potrebuje ta trenutek in tudi sicer, v življenju in je tudi najboljša oblika "pomoči". Imeti ob sebi nekoga, ki ga zanima; kaj hočem in česa nočem. Starši pa bi bili po definiciji radi bolj "konkretno" koristni, kajne? Vrojena ambicija vsakega starša je, da bi bil njegov otrok srečen. Opazujte torej, kaj naredi vašega otroka mirnega, če ne že srečnega. In vedeli boste, kako ste mu lahko najbolj v pomoč. Morda tako, da stojite čisto blizu peskovnika, kadar je le ta prepoln otrok. Ali pa tako, da ga vzamete iz gneče in preživete dan nekje, kjer ni žive duše. Čas za prijateljstva, spontana druženja in bogato socialno življenje nedvomno še prihaja, ali pa ne. Mnogo je načinov, kako živeti življenje - nekateri imamo radi družbo, drugi smo radi sami. Oboje je ravnopravšnje, za tistega, ki se hoče ali noče družiti in malo manj za tistega, ki čuti nasprotno; ali pa morda nekje globoko v sebi taisto.