Tako strah, kot ostala čustva so lastna vsem ljudem. Menim, da nobenega od njih ni treba obravnavati drugače - kot na način, da se jih prizna. Včasih jih je treba samo potrditi (jim dati besede) in že izgubijo na svoji intenzivnosti. Lažje zadihamo in gremo naprej s svojim življenjem. Včasih traja dlje. In ljudje rabimo več časa, da odkrijemo, kako se soočiti z določenim čustvom in kaj narediti, da se ne bomo izgubili in nas čustvo ne bo ohromilo. Pozdravljam vašo željo, namero, da stojite otroku ob strani, ko ga je strah. Lahko mu daste tudi vedeti, da skozi vaše oči strah ni upravičen - vendar mu potem nehate stati ob strani, in ste že korak naprej. Vi ste že pri zmagi, medtem ko on še ni prečkal niti štartne črte. Včasih je odraslim pretežko samo stati ob strani. Radi bi bili koristni, radi bi pomagali. Če smo zelo goreči v tej želji, nam bodo otroci verjetno ugodili in nam sledili. In po vsej verjetnosti bodo "zmagali" z nami in prišli hitro na cilj. Temu se reče odraslo vodstvo in prav je, da ga otroci dobijo in starši dajemo. Le nekaj taktnosti in malo več časa bi si morali vzeti, v tej svoji goreči želji, pomagati otroku. Tudi zaupanje, da bo otrok našel svoj način premagovanja strahu je nadvse dobrodošlo. Na ta način otrok dobi zelo pomembno sporočilo - lekcijo, za življenje; "Zmorem sam!" In če mu ves čas tudi stojimo ob strani, to zanj pomeni, da je "Zmogel sam, a pri tem ni bil osamljen". Čudovita popotnica za življenje!