Rojstvo drugega otroka nedvomno postavi na glavo dogajanje v družini. Spremembe v vsakdanu so očitne in zamajejo vsakega posameznika; mamo, očeta, provorojenca. Drugače ne gre - kot da si damo čas, da predelamo vse občutke, ki se nam porajajo v tem občutljivem obdobju, ko se mora družina na novo sestaviti. Mnoge mame začutijo, da izgubljajo svojega prvorojenca; zdaj ko so tako zaposlene z dojenčkom. Sočasni odhod otroka v veliki svet - vrtec, lahko občutke še poglobi. Slaba vest, izgubljanje občutka vrednosti za prvega otroka, pogrešanje stika, kot smo ga imeli s prvorojencem, pred prihodom drugega otroka, občutek, da je en otrok kar naenkrat odveč ali preveč, vse to se poraja v glavah in srcih mnogih mam. Otroci čutijo in na nek način sodelujejo z notranjim svetom svojih staršev in se na to različno odzivajo. Nekateri se jezijo; kričijo, cepetajo, drugi veliko jočejo in so kar naprej žalostni, spet tretji bi bili radi ves čas blizu svoje mamice - tudi fizično, jo težko izpustijo in lezejo v naročje; sredi dojenja novorojenčka, ponoči; v spanju ipd... Vse to lahko traja tudi več mesecev, pol leta ali dlje. Verjamem, da se ima vaš otrok v vrtcu lepo. Vrtec je v tem trenutku njegovega življenja lahko tudi neke vrste zapik - pavza - oddih, od na novo se sestavljajočega družinskega življenja. Pet ur vrtca na dan po mojem mnenju ni tako dolg čas, da bi ga bilo pretežko preživeti stran od najbližjih (v primeru da vzgojiteljice ne opažajo, da ima otrok večje težave z življenjem v skupini in vsem kar paše zraven). Vsaj pet ur zase in za svojega drugega otroka pa nedvomno potrebuje vsaka mamica, ki je na porodniški. Pogovarjanje o vrtcu in vsem kar se tam dogaja je lahko otroku čudovita iztočnica, da sporoči staršem (ki po zvenu besed in izrazu na obrazu razberejo da je/če je otroku v vrtcu prijetno), da ne rabijo tako močno skrbeti. Prisluhnite otroku in opazujte ga - ko teče pogovor o vrtcu. Važne so njegove besede, pogledi, odzivi in ne starševska reklama - kaje vse lepega zagotovo vrtec ponuja. Radi to počnemo; skušamo prepričati otroka, da je v vrtcu lepše kot doma. Bolj zabavno, ker so tam drugi otroci, bolj zanimivo, ker se riše, poje, pleše ... Pa se včasih uprejo in realno povedo ter pokažejo, naši otroci, da je doma vendarle bolj domače. Načeloma smo kar mnogi ljudje radi oz. zelo radi doma, kajne? Kaj ni to po svoje lepo in prav? Kot vzgojiteljico, me vedno znova me preseneti, ko se starši čudijo, da bi bili otroci raje doma, kot v vrtcu. Kot mama pa si tudi sama želim, da bi bilo mojim otrokom v vrtcu, šoli lepo, najlepše, če že hodijo tja, ker ne morejo biti z mano doma. Kako lahko najlažje ugotovimo, ali smo mi tisti, ki se težko poslovimo od otroka, ali pa ima njegovo protestiranje ob odhodu v vrtec res opraviti s samim vrtcem? Tako, da opazujemo, kako se otrok odziva, ko ga v vrtec odpelje drugi starš ali babica - Je slovo še vedno tako težko?