Triletniki radi uveljavljajo svojo voljo. Včasih so veseli, če jim uspe, da je po njihovo, spet drugič jim tudi "zmaga" ne daje zadovoljstva in že iščejo nove vsebine, v katerih se bodo uveljavljali. Kaj narediti, da ne bo več protestiranja? Nič kaj pametnega mi ne pride na misel; kot edino to, da počakamo dobro leto, da doba osamosvojitve in hitro rastočega jaza mine oz. zaključi svoj uvodni cikel. Medtem pa se lahko brez slabe vesti malo jezimo na otroka, se pregovarjamo, ga ignoriramo - vse to, v dobri veri, da tako z otrokom, kot z nami, ki nam gre ta faza kljubovanja že pošteno na živce, ni nič narobe. Mami pa naj v tem obdobju pridno vadi svoj NE; nočem ali ne morem te jaz obleči, umiti, uspavati ... Očka ji je pri tem lahko v pomoč in tu in tam namesto nje izreče to kratko, a jasno in odločno besedo: NE, ter ponudi svoje usluge, ki jih bo otrok skorajda praviloma in v skaldu s svojo "pravico do ugovora", vztrajno zaračal, vsaj še kakšen mesec. Vse dokler ne bo začutil, da starša resno mislita, kar govorita. Glede spanja. Se bere, kot da je vse v najlepšem redu, le otrok še ni zares zaspan. Morda pa se motim. Spanje oz. uspavanje je tema precejšnjih razsežnosti.