Glede na to, da ima vaš otrok težave z vrstniki v skupini, je vaš prvi korak: pogovor z vzgojiteljico. Najbolje je, da ste v pogovor vključeni vsi trije; vi, vaš otrok in njegova vzgojiteljica. Tako bo otrok dobil pomembno sporočilo: Odrasli smo opazili, v kakšni situaciji si se znašel. Tu smo, da ti pomagamo. Kako se bo »zgodba« vašega otroka odvijala v prihodnje je bržkone v rokah strokovnih pedagoških delavk, ki bodo ob vaši podpori in zaupanju nedvomno na različne načine poskrbele za vašega otroka. Priporočam vam, da ohranjate odprto in redno komunikacijo z vzgojiteljicama. Kadar otroci ne želijo hoditi v vrtec je to bodisi zaradi dogajanja v vrtcu bodisi zaradi domače situacije (otrok pogreša starša ali ga skrbi zanj; ker je starš bolan, se slabo počuti, se krega s partnerjem ...). Preverite v vrtcu ali gre za razlog številka ena in izprašajte svojo vest, če otrok morda noče v vrtec zaradi družinske situacije. V primeru, da ste se prepričali, da je za otroka v vrtcu lepo poskrbljeno; ima zadovoljiv odnos z vzgojiteljico, mu drugi otroci ne nagajajo do te mere, da ne zmore poskrbeti zase ( sam ali ob pomoči odraslega ), se v vrtcu počuti dovolj varnega, potem se lahko pomirite in začnete tudi vi otroku oddajati signale: Vrtec je prijeten prostor zate. Želim si, da tam preživiš polovico svojega dneva. Tudi nesamozavesten in tih otrok bo kmalu začel sodelovati s tiho podporo starša. Povsem drugačno popotnico za v veliki svet dobiva otrok od zaskrbljenega in sumničavega starša, ki zjutraj ne popusti objema, ko se poslavlja od svojega otroka. V razmislek: »So otroci, ki so naravnost rojeni za vrtce – prav take kot obstajajo zdaj, v tem zgodovinskem trenutku. In so otroci, za katere bi bilo bolje, da do šole ne bi zapustili domačega praga. Poti je mnogo in težko je reči, katera je dovolj dobra, kaj šele najboljša...« (Celoten članek Vrtci so za otroke, a ne zaradi otrok, si lahko preberete v reviji Mama&Dojenček, št. 15).