Mami, Miha mi je vzel mojo igračo! Ne, ti si jo vrgla vame! ...

/11 /11

Dokler tega nisem doživela na lastni koži s svojima puncama, si zares nisem znala predstavljati, kakšen cirkus sta sposobna ustvariti dva otroka na zadnjih sedežih avtomobila.

In to le zaradi medvedka, ki ne more dihati, če je sestrina jopica preblizu medvekovega telesa. Ali zaradi največje krivice na svetu, ker je starejša prva pila vodo. 

Primerov je seveda nešteto in prav vedno me preseneti veličina in pomembnost zapletov tam zadaj.

Priznam, ko sem voznica, je moja toleranca za vse največje življenjske krivice, ki jih doživljata hčerki medtem, ko se udobno nameščeni in opremljeni z vsem, kar bi jima lahko olajšajo udobje med vožnjo z avtomobilom, zelo nizka.

Toda po nekaj mojih izpadih, ko sem med vožnjo besno kričala in dobesedno norela (pa tudi grozila, da bom ustavila in bosta morali peš domov), ker je dogajanje za mano vse bolj eskaliralo in grozilo, da bo poseglo v sprednji del avtomobila, sem si morala priznati, da takšno izgubljanje glave ni niti pod razno prava rešitev. Pa tudi varno ni voziti v takšnem razpoloženju, ko sem povsem izven sebe in moja amigdala potrebuje še najmanj pol ure, da se umiri. 

Kaj mi torej sploh preostane oziroma kako se lahko starši bolj konstruktivno lotimo sporov med sorojenci na zadnjem sedežu avtomobila? In to brez poseganja po najlaži (in vedno učinkoviti) rešitvi - otrokom v roke potisniti mobilni telefon ali tablico, samo da bo mir.

Kot dobro informirana mama sem poznala vse "prijazne" metode - od poslušanja otroških pesmic in družinskega petja, igranja miselnih igric in opazovanja okolice ter prinašanja gore igrač v avto. Da ne omenjam zelo priljubljene metode za mlajše otroke - na vožnjo z avtom se vedno odpravi takrat, ko je otrok zaspan. Tako bo otrok večino vožnje prespal, starši pa se lahko v miru posvetijo vožnji in drug drugemu, če potuje vsa družina.

Toda, ali res ne gre drugače, me je grizlo vse bolj, ko so punce postajale večje, pa tudi vse bolj zahtevne sovoznice. Ali se res morata prav vsakič, ko se peljemo z avtomobilom, zaradi nečesa prerekati in cukati?!

Ko sem tako razmišljala o vseh teh družinskih scenah v avtomobilu, sem ugotovila, da me velikokrat ves ta otroški direndaj tam zadaj zelo malo moti ter ga v resnici lahko zelo dobro toleriram, prediham in vzdržim, da mine oziroma da punci sami razrešita konflikt. Toda potem so tu še vse tiste "sitne" vožnje, ko mi gre na živce že samo veselo otroško kričanje. Ali torej težava sploh ni v puncah, ki sta "preveč" živahni in se samo prerekata, temveč v meni? 

Tako sem korak po korak prihajala vse bližje resnici - ko se odpravljamo na znano pot, na kateri sem kot voznica zelo sproščena, sta tudi punci veliko bolj sproščeni in je njunih sporov veliko manj oziroma hitro minejo. Toda, ko se odpravljamo na neznano pot, ki v meni sproža občutke negotovosti in frustracije (še posebno, ko se začasno izgubimo), tudi punci vse bolj norita. Ko sem kot voznica utrujena, izčrpana in naveličana vse te prometne gneče, sta vse bolj sitni tudi hčerki. Ko se mi ful mudi in imam občutek, da so nenadoma pred mano sami nedeljski vozniki, je prepirov tam zadaj vse več. Še to! Ko sem utrujena in si želim samo tišino ter se naježim ob vsakem malo glasnejšem kriku, zabava na zadnjih sedežih postaja vse bolj divja.

Et voilà, pa smo spet pri otrokovem sodelovanju! Priznam, prav vedno znova me preseneti to otroško zrcaljenje starševskih občutkov, ki jih starši nočemo videti v sebi. In kako zelo je krivično, ko se potem jezimo na ta nedolžna bitja, ki nam v resnici samo pomagajo se bolje uzreti. Pač takšne kot smo - kdaj sproščeni in veseli vozniki, drugič pa sitni in godrnjajoči mučeniki, ki morajo voziti avto ob vsem tem cirkusu v avtu.   

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.