Trmast otrok potrebuje osebo, ki zmore vzdržati njegove občutke.

/11 /11

Še vedno se zelo živo spomnim lastnih otroških izpadov trme, ko sem se sredi ceste vrgla na tla in se nisem hotela premakniti dokler ne bo po moje. Ali ko sem po eno uro ležala pod mizo in se nikakor nisem mogla iztrgati iz trmastega joka. Pa, ko sem iz trme razparala čudovito kvačkano torbico (Joj, kako je bila lepa!), ki mi jo je zakvačkala mama, saj sem jo prosila samo za prvi dve vrstici. In eno uro trmasto čepela pred garderobno omaro in tožila, kako nimam kaj za oblečt, ker sem prejšnji dan v izložbi v mestu zagledala čudovito oblačilo, ki ga sedaj v moji omari seveda ni bilo, zato je bilo vse drugo premalo ali preveč. 

Če bi takrat vprašali moji starejši sestri in sosede, ki so redno poslušali moje trmasto "dretje", bi se verjetno večina strinjala, da gre samo za razvajeno smrkljo, ki ji manjka trde roke. Na srečo moja zelo portpežljiva mama ni bila takšnega mnenja in me je na vse možne načine, ki jih je premogla (predvsem s poslušanjem, prepričevanjem in preusmerjanjem pozornosti) poskušala potolažiti.

Pa mi je to pomagalo oz. kaj bi v tistem trenutku, ko me je zagrabil napad trme, najbolj potrebovala? To sem ugotovila šele s svojima hčerkama - ko sem sama postala mama in sem se ob vsakem njunem "trmastem izpadu" ponovno izgubila. Ter si morala priznati, da v resnici svojima hčerama v teh težkih trenutkih ne znam biti prava ljubeča opora.

Čeprav sem namreč razumsko vedela, da je vsak razburjen otrok - pa naj gre za žalosten ali trmast jok - v resnici otrok v stiski, svoje jezne in trmaste hčerke dolgo časa nisem zmogla začutiti empatično in ljubeče, temveč me je njeno trmasto vedenje predvsem (raz)jezilo. In tako sva v prenesenem pomenu pravzaprav obe čepeli pod mizo in trmarili. Vsaka na svoji strani. Daleč narazen. Toda s pomembno razliko: na eni strani odrasla oseba, na drugi pa otrok, ki potrebuje pomoč odraslega.

Na srečo imam dve zelo vztrajni učiteljici - moji hčerki, ki sta mi vse pogosteje postregli z izzivom, ki sem ga v otroštvu preskočila. In tako se je začelo moje zares pravo učenje spoznavanja trme in vsega, kar leži za njo.

Najprej so me zelo potolažile besede Jesperja Juula, ki staršem sporoča, da obdobje trme v resnici ni obdobje kljubovanja staršem, temveč obdobje otrokovega osamosvajanja ter iskanja lastnih mej in meja drugih. Gre torej za zelo pomembno obdobje, ko se otrok uči samozavedanja in sodelovanja z drugimi. Pri tem seveda vsakodnevno trči ob meje drugih, kar doživlja kot frustracijo, saj tega v simbiotski povezanosti z mamo ni bil navajen. Takrat je bil on ves svet in ves svet njegov. Poleg tega s svojimi razvijajočimi možgani enostavno nima orodij, s katerimi bi se lahko učinkoviteje (bolj razumsko in bolj kontrolirano) soočal s temi vsakodnevnimi frustracijami. Še čudno, da pogosteje ne "znori"!

V tem obdobju sem torej samo sebe vsakič, ko je katera od hčerk padla v trmast izpad, spomnila, da jima je v tem trenutku zares zelo težko. Da se ne borita proti meni, ampak zase! Tako so se moji obrambni mehanizmi (ki se sprožijo vedno, ko se počutimo ogrožene) vse manj vklapljali in zares sem v jezni hčerki, ki jo bo kar razneslo od jeze, vse bolj videla izjemno stisko. Zasmilila se mi je in iskreno sem ji hotela pomagati, četudi sem vedela, da ji njene želje, za katero se tako hlastajoče bori, ne bom uresničila. Hotela sem jo le objeti in pokazati, da ni sama v tem viharju občutkov, ki jo premetava. Da jo imam rada tudi takšno trmasto. Vsakič, ko sem se katere od njiju dotaknila s takšnim občutenjem v srcu, sta se obe v hipu zmehčali in njuna trma se je sesedla kot grad iz prahu.

To sta namreč rabili - mene kot ljubečo pričo, ki zmore vzdržati njune silne občutke.

In tudi jaz sem rabila to, saj sem hkrati, ko sem bila zares prava opora trmasti hčerki, objemala tudi majhno trmasto Helenco v sebi, ki nikakor ne zmore sprejeti tega, kar ji sedaj nekdo drug dopoveduje, da mora ali ne sme storiti. In tako je tudi Helena postala vse manj nezdravo trmasta ženska :).

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.