|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Siljenje s hrano

Helena Primic, 11.10.2020
Vsi mi, ki so nas kot otroke kadarkoli silili s hrano, smo preživeli in navzven ni videti, da bi nam kaj posebnega manjkalo ali da bi nas to kaj posebej poškodovalo. Pa vendar smo v odnosu do hrane globoko ranjeni.

image
Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko ga silimo jesti? Da naj ne zaupa lastnim občutkom in lastnemu telesu! (Foto: Arhiv)
/11


"Poglejte, kako se hrani dojenčka!" so bile besede vzgojiteljice Zalike, ki mi je pri šestih letih v vrtcu v usta potiskala žlico z mlečnim rižem, ki ga še danes ne maram in ne jem.

Vsi otroci so že sedeli sredi igralnice v krogu za pravljico, jaz pa sem sama obsedela za mizo in se pri vsaki žlici mlečnega riža, ki sem jo morala sprejeti v usta in na silo pogoltniti, v strahu spraševala, le kaj bo storila ta pošastna ženska, če bom začela bruhati.

V resnici sem potem doma večkrat zares bruhala. Takrat, ko smo v vrtcu imeli na jedilniku mlečni riž, hrenovke ter tiste "čudne" juhe in omake, ki jih je moj otroški želodček močno zavračal, pa sem jih vendarle morala pojesti, kot se za pridnega in lepo vzgojenega otroka spodobi.

Čeprav je mama obvestila vzgojiteljice o moji težavi in jih prosila, naj me ne silijo jesti hrane, ki je ne maram, so se me usmilile le za nekaj dni, potem pa se je siljenje s hrano nadaljevalo. 

 

In sem preživela.

Kot preživi tudi otrok, ki ne sme prej od mize, preden krožnik ni prazen. In otrok, ki pač mora vsako hrano "vsaj poskusiti" - vsaj tiste tri žličke, saj vendarle ne more biti tako neokusna, da bi jo imel pravico tako močno zavračati in se vesti tako razvajeno.

Preživi tudi dojenček, ki pri hranjenju z žličko daje jasen znak, da je sit - obrača glavo stran od aviončka, ki poskuša prileteti v njegova usta. Pa odrasel vendarle izkoristi svojo nadmoč in mu hrano uspešno parkira v usta. Ker po štirih žličkah pa že ne more biti sit.

 

Vsi mi, ki so nas kot otroke kadarkoli silili s hrano, smo preživeli in navzven ni videti, da bi nam kaj posebnega manjkalo ali da bi nas to kaj posebej poškodovalo. Pa vendar smo v odnosu do hrane globoko ranjeni.

Nekateri tako, da se prenajedajo. Drugi hrano zavračajo. Tretji se s hrano čustveno tolažijo oziroma pomirjajo. Četrti sploh ne zaznajo, kdaj so siti. Peti težko pustijo kakšen košček hrane na krožniku. Šesti pa iz inata na krožniku pustijo nekaj hrane, pa četudi le en samcat grižljaj.

 

Potreba po hrani je ena izmed temeljnih človekovih potreb. Zato je tako zelo pomembno, da jo spoštujemo od rojstva naprej.

Dojenčka ne navajamo, da se bo dojil na tri ure, ker je tako pač prav. In ga ne silimo s še eno žličko za mamico, da bo ja pojedel dovolj. Prav tako otroka ne navajamo, da je treba pojesti toliko hrane, kot si je naložil. Ali mu je naložil odrasel, ki bi naj bolje od otroka vedel, koliko hrane točno tisti trenutek potrebuje otrokov želodček.

Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko ga silimo jesti? Da naj ne zaupa lastnim občutkom in lastnemu telesu!

In potem se čudimo, da je na svetu vse več ljudi s prekomerno težo in se težave s prehranskimi motnjami pojavljajo pri vseh mlajših otrocih. In da so ljudje vse manj v stiku sami s sabo in svojimi osnovnimi telesnimi potrebami. Da sploh več ne vedo, kdaj so siti. Utrujeni. Zaspani.

Da so tega, da "hodijo po sebi" oziroma preslišijo vse notranje glasove, tako zelo navajeni, da se sploh več ne zavedajo, kako zelo so oddaljeni od povezanosti s telesom. 

Jedo namreč, ko je čas za hrano. Spijo, ko se spi. Počivajo, ko imajo čas za počitek in ne, ko začutijo, da so utrujeni. Ker sploh nimajo časa začutiti, da so utrujeni. In če jih začne kaj boleti (telo pač mora nekako pokazati, da ga vsakodnevno spregledujemo), vzamejo tableto proti bolečinam in nadaljujejo z življenjem brez pravega stika z lastnim telesom. Ker je vendarle treba skrbeti za zdravje, poskrbijo za dovolj miganja in to tudi takrat, ko bi telo raje mirovalo. 

 

In tako kot človek vsakodnevno zlorablja lastno telo, pogosto počne tudi z lastnimi občutki in svojo notranjostjo. Presliši vse signale lastnega srca in duše, ki mu poskušata sporočiti, kaj je dobro zanj in kaj ne. Kaj neguje njegovo srce in kaj ne. Kaj prebuja njegovo dušo in kaj jo duši.

Prav zato je pri prihajanju k sebi nazaj domov treba začeti pri osnovnih telesnih potrebah. Se ponovno naučiti, kaj pomeni jesti le takrat, ko si lačen. In le tisto hrano in toliko kot ti telo sporoča, da jo potrebuje. Pa četudi zaradi tega ne poješ vsega iz krožnika in te imajo drugi za "izbirčno Meto" ali "špuro". 



 

helena primicHelena Primic je sodelavka Uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net. 

Nasveti za karanteno z otroki
Drugi val epidemije novega koronavirusa je starše ponovno postavil pred poseben izziv - otroci so doma in poiskati moraj...
40
IDEJA ZA VIKEND: Družinske aktivnosti za v...
Pripravili smo vam več kot 20 aktivnosti, s katerimi lahko napolnite adventni koledar oziroma zapolnite družinske dneve ...
12
Ko uspavanje traja tudi več kot eno uro
Kaj storiti, ko otrok zvečer, pa tudi čez dan, nikakor ne more zaspati in porabite tudi več kot uro, da otrok vendarle z...
10
Šest idej za igro na snegu
Snežinke, ki padajo, in bela snežna odeja kar vabijo k igri na snegu - tako otroke kot odrasle. Poleg smučanja, sankanja...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Jesper Juul o obdarovanju
Nekaj pravil igre pomaga, da postane božič tudi za odrasle znosen.
BLOG: Ko te obišče gospa Krivda
Najbolj v resnici namreč boli predvsem to, ko razočaraš samega sebe. Ko si zadaš, da boš veliko manj kričala na otroka i...




Solidarnost za Muro
hdmarjetica

Koliko bi se vas odreklo,kakršni koli dobrini in pomagali delavkam Mure??Komu bi se odrekla?Kako bi pomagala?Kaj mislite ali država dela prav?Kako ste seznanjeni z zbiranjem pomoči ?Ali poznate Humanitarno društvo Marjetica?

(71%)

(29%)


Število vseh glasov: 218

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!