|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Umetnost postavljanja meja

Helena Primic, 19.1.2021
Pri postavljanju svojih meja ima najtežjo nalogo otrok, ki v resnici šele raziskuje in se uči pomembnih modrosti Kdaj drugi ljudje preveč posegajo v moje telo? in Kje se končam jaz in začne drugo bitje?.

image
Odrasli moramo otroku pomagati zaznati in izraziti vse tiste občutke, ki se porodijo, ko nekdo preveč poseže v našo telesno integriteto. Pa naj to stori nalašč ali nenalašč. (Foto: Freepik)
/11


Tale blog sem začela pisati s spraševanjem, kje so meje telesnih meja. Že nosečnost, kaj šele porod namreč močno poseže v ženske telesne meje. Ženske imajo tako pogosto občutek, kot bi svoje telo za nekaj časa posodile razvijajočemu in rojevajočemu otroku.

Kar se nadaljuje tudi z dojenjem, ko nenadoma postane glavna funkcija dojk hranjenje in tolažba za dojenčka ter šele nato vse tisto, čemur so služile prej.

Večina mam to spotoma in zlahka sprejme, saj jim pomaga narava z zajetno količino oksitocina in ljubezni do otroka, s katerim sta eno. 

Po navadi se zaplete na drugi strani. Ko se otrok začne razpletati iz te vseprežemajoče enosti. Kar je seveda težko tako za otroka kot mamo. Pa včasih tudi za druge družinske člane - partnerja in sorojence.

 

Kakorkoli obrnemo, pa ima pri postavljanju svojih meja najtežjo nalogo otrok, ki v resnici šele raziskuje in se uči pomembnih modrosti Kdaj drugi ljudje preveč posegajo v moje telo? in Kje se končam jaz in začne drugo bitje?.

In prav v tem njegovem preizkušanju lastnih in tujih meja mu moramo odrasli najbolj stati ob strani. Mu pomagati zaznati in izraziti vse tiste občutke, ki se porodijo, ko nekdo preveč poseže v našo telesno integriteto. Pa naj to stori nalašč ali nenalašč. In mu z zgledom - ko otrok prekorači našo mejo - pokazati, kako se to dela. 

"Ne paše mi, da se dotikaš mojih bradavic. Pa pusti mi že joške na miru!" sem morala kar nekajkrat ustaviti svojo mlajšo hči, ki je še pri šestih letih hotela malo za hec raziskovati moje prsi. Se čudila nad njihovo velikostjo, hotela poskusiti, kako je, če se dojiš, in podobno. 

Nisem ji hotela prenesti vzorca, da je golo telo nekaj, kar je treba skrivati in se sramovati, zato me še vedno lahko vidi brez vseh oblek (ko pač spontana življenjska situacija nanese tako), toda hkrati sem ji hotela pokazati, da je moje telo moje. In da sem jaz tista, ki odločam, kaj bom sama z njim počela oziroma drugim pustila, da počnejo z njim.

Tudi, ko gre za hčerko, ki se je razvijala v moji maternici, prilezla iz moje vagine in pila mleko iz mojih dojk.

 

Na enak način se tudi sama trudim spoštovati telesne (in seveda tudi psihične) meje svojih hčerk od njunega prvega dne na svetu.

Če bi dojenčki lahko govorili, bi mi hčerki verjetno povedali, da sem kljub neizmernemu in ljubečemu trudu velikokrat šla predaleč tako pri hranjenju in oblačenju kot poljubljanju. Na srečo imajo dojenčki vsaj jok, s katerim nam zelo jasno pokažejo, kaj jim paše in kaj ne, tako da smo se vendarle uspele sporazumeti tudi brez besed. 

Ko sta začeli govoriti, pa je bilo to iskanje prave harmonije med njunimi in mojimi mejami še toliko lažje, saj NE pomeni NE tudi, če ga izgovori dvoletnik. In tudi takrat, ko mami, ki se z otrokom sicer rada žgečka, včasih žgečkanje pač ne paše.

Prav telo je namreč odličen pomočnik, ko gre za razvijanje avtentičnosti in postavljanje čustvenih meja. Če namreč drugega ne znamo ustaviti, ko gre za vidne telesne meje, bomo to še toliko težje storili z nevidnimi psihološkimi mejami.

Si mislili, da pač pretiravamo, ko nas bo kakšna beseda drugega prizadela. In si rekli, da to pa že ni nič takšnega, če se nekdo malo pošali na naš račun. Se skupaj z njim na silo nasmejali, četudi nas bo globoko v nas bolelo.

 

V resnici so pa vsi ti mičkeni koraki drugih, ki vstopijo v našo fizično ali psihično hišo, četudi jim nismo odprli vrat, nasilje.

Večinoma gre seveda za dejanja, ki nimajo slabih namenov in se njihove nasilnosti tisti na drugi strani sploh ne zaveda, toda prav zato je tako zelo pomembno, da znamo reči Stop, to me boli. Takoj prenehaj! Pa naj gre za mamo, ki hoče na silo poljubiti otroka, ali otroka, ki očetu v jezi izreče žaljivko.  

V prvem primeru odrasli po navadi "pohodimo" otroka, medtem ko v drugem pretirano ponorimo, ker nam otrok v resnici odpre našo temeljno rano - nezmožnost učinkovitega postavljanja lastnih meja. In tako ponovno prekoračimo otrokove meje in vzorec težav z mejami gre naprej.

 

Kje so torej meje telesnih (in psihičnih) meja? V resnici ne tam, kjer se začnejo meje drugega, temveč doma - moje pri meni, tvoje pri tebi, njegove pri njem.

Sama si jih veliko raje kot zidove predstavljam kot hišo z vrati in okni, v katero dobrodošlo povabim dotike in stike, bitja in reči, melodije in vibracije, ki jih želim v svojem telesu - fizičnem, psihičnem in energijskem. Tistim, ki jih ne čutim domače, hranljive in ljubeče, pa vhodnih vrat pač ne odprem. Ker je to ne le moja pravica, temveč tudi dolžnost.

Šele, ko namreč zares znamo ljubiti sami sebe - tako da lepo skrbimo za svojo hišo tudi s tem, ko vanjo spustimo le to, kar nas hrani, podpira in nam pomaga pri rasti -, lahko zares ljubimo tudi druge. Tudi tako, da se ustavimo, ko nam drugo bitje sporoči, da trenutno ne smemo vstopiti v njegovo hišo.



 

helena primicHelena Primic je sodelavka uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Vpis v vrtec in obvezno cepljenje otroka
Vpisi v vrtčevsko leto 2021/2022 se začenjajo v naslednjem tednu. Katera potrdila je treba priložiti in kaj je z obvezni...
6
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
6
Kako ustvariti umetniške pirhe?
Pri pisanih pirhih lahko resnično sprostite svojo domišljijo in dovolite, da pride do izraza vaša umetniška žilica. Pogl...
5
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
12 telesnih vaj, ki pomagajo premagovati s...
Preko telesa vplivamo na možgane ter tako spreminjamo čutenje in vedenje. Preverite vaje, ki vam bodo v pomoč ob razbija...




drugi porod
babyboooom

ali je bil drugi porod lažji od prvega?

da (39%)

ne (22%)

isto (6%)

se ne spomnim (4%)

drugo (29%)


Število vseh glasov: 51

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!