|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Življenje z "divjim otrokom"

Helena Primic, 31.3.2021
Res je, družinsko življenje z divjim otrokom ni niti približno pravljica, kjer otroci umirjeno tekajo po travniku in lovijo metulje.

image
Življenje z divjim otrokom zares nikoli ni dolgočasno. Ali prazno. Ali brez idej in ustvarjalnosti. Zagotovo je zelo čarobno, četudi kdaj noro strašno. (Foto: Freepik)
/11


Preden sploh začnem, moram obvezno poudariti razliko med divjim in podivjanim otrokom.

V resnici tudi za otroško naravo velja povsem enako kot žensko in moško naravo - vsak otrok/ženska/moški v sebi nosi divjega otroka/žensko/moškega, preko katerega se najlažje poveže z naravo, drugimi bitji in vsem, kar je.

Toda, če konjev te svoje prvinske narave nimamo kultiviranih na način, ki omogoča ljubeče sodelovanje z ostalimi deli nas samih in tudi drugih okrog nas, seveda podivjajo. In tako se divji otrok nenadoma spremeni v podivjanega otroka. Tudi v odraslem človeku. 

 

Pa vendar se danes nisem namenila pisati o tej zelo pomembni razliki, temveč o tem, zakaj je biti starš otroku, ki mu je dovoljeno vsakodnevno biti v stiku s svojim notranjim divjim otrokom, včasih tako zelo hudičevo težko.

Saj veste, to so tisti trenutki, ko vse celice v vašem telesu zahrepenijo po "normalnem" otroku. Takšnem, ki bo brez upiranja, pregovarjanja in nerganja lepo rekel:

"Ja, mami."

In vam brez besed sledil.

 

V odnosu z otrokom z močno voljo, avtonomnim, indigo, neuklonljivim ... divjim otrokom (v resnici niti ni pomembno, kako ga imenujete) se to zgodi zares poredko. Tako poredko, da moramo starši takšnih otrok kar dobro premisliti, ali se je to sploh kdaj že zgodilo.

Tisti okrog nas, ki nimajo intimnega odnosa s takšnim otrokom ali so bili tudi sami v iskanju svoje divje narave že zgodaj zatrti, nam seveda bolj ali manj odkrito sporočajo, da smo si za to stanje povsem krivi sami, ker otroku več kot očitno nismo postavili dovolj meja.

"Vidiš, to zdaj imaš, kaj pa ji vse dovoliš!" pogosto zaznam le v privoščljivem pogledu mimoidočega, ko katera od hčera s svojo divjo naravo nevarno zaide proti podivjanosti ali celo podivja kar sredi trgovine ali na igrišču.  

Kdo pa pravi, da jaz vse to, kar hčeri govorita in počneta, odobravam, ne prepovedujem in dovolim?! Nasprotno - že neštetokrat sem jima povedala, da se s takšnim vedenjem ne strinjam. Pa me kot neuklonljivi hčerki vedno seveda ne ubogata in mi pridno sledita. In to tudi, če bi ju kaznovala.

Ker se divji otrok v njuni notranjosti divje bori za svoj obstoj. 

 

Res je, družinsko življenje z divjim otrokom (še posebej, če imaš dva takšna "divjaka") ni niti približno pravljica, kjer otroci umirjeno tekajo po travniku in lovijo metulje. Je veliko bolj podobna pravljici o nagajivih in blatnih škratih, ki odraslim skrivajo čevlje in ponoči glasno tulijo. Kdaj tudi podnevi. Še posebej, ko se bliža polna ali prazna luna.

Toda ... Seveda pride tudi toda. Da vam bo vsem staršem, ki imate doma katerega od teh nagajivih škratov vendarle lažje.

Življenje z divjim otrokom zares nikoli ni dolgočasno. Ali prazno. Ali brez idej in ustvarjalnosti. Zagotovo je zelo čarobno, četudi kdaj noro strašno. Je polno skritih svetov, ki jih odrasli že zdavnaj več ne vidimo, toda s pomočjo otroka z živo divjo naravo vanje lahko ponovno vstopimo.

Divji otroci so takorekoč kot mavrični mostovi do vsega tistega, po čemer odrasli skrivoma hrepenimo - po otroškem svetu nedolžnosti, prvinske svobode, popolne predanosti in čarobnosti, kjer je možno čisto vse, kar si zamislimo in po čemer hrepeni naše srce. 

Smo jim zares pripravljeni prisluhniti? In kdaj tudi slediti? Pa vsake toliko tudi popustiti (pa čeprav smo mi "glavni"), da divja narava v njih vendarle ostane živa in svobodna ter nam v življenje še naprej prinaša tisto neponovljivo otroško čarobnost?



 

helena primicHelena Primic je sodelavka uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.       

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
5
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
5
Sodobne vzgojne zagate: Otroci in internet
Kaj počne vaš otrok za računalnikom? Kje na internetu se »potika«, s kom se druži?
4
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
4



Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
Zakaj starejši otrok ne bi smel biti varuš...
Ruski psiholog Vladimir Petrov je objavil študijo o tem, zakaj naj se starši pri skrbi za mlajše otroke izogibajo prelag...




Spletni nakup oblačil
majch

Kako pogosto kupujete oblačila na spletu?

vsak teden (2%)

1-3 na mesec (5%)

nekajkrat letno (20%)

ne kupujem (73%)


Število vseh glasov: 97

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!