Življenje z divjim otrokom zares nikoli ni dolgočasno. Ali prazno. Ali brez idej in ustvarjalnosti. Zagotovo je zelo čarobno, četudi kdaj noro strašno. (Foto: Freepik)

/11 /11

Preden sploh začnem, moram obvezno poudariti razliko med divjim in podivjanim otrokom.

V resnici tudi za otroško naravo velja povsem enako kot žensko in moško naravo - vsak otrok/ženska/moški v sebi nosi divjega otroka/žensko/moškega, preko katerega se najlažje poveže z naravo, drugimi bitji in vsem, kar je.

Toda, če konjev te svoje prvinske narave nimamo kultiviranih na način, ki omogoča ljubeče sodelovanje z ostalimi deli nas samih in tudi drugih okrog nas, seveda podivjajo. In tako se divji otrok nenadoma spremeni v podivjanega otroka. Tudi v odraslem človeku. 

Pa vendar se danes nisem namenila pisati o tej zelo pomembni razliki, temveč o tem, zakaj je biti starš otroku, ki mu je dovoljeno vsakodnevno biti v stiku s svojim notranjim divjim otrokom, včasih tako zelo hudičevo težko.

Saj veste, to so tisti trenutki, ko vse celice v vašem telesu zahrepenijo po "normalnem" otroku. Takšnem, ki bo brez upiranja, pregovarjanja in nerganja lepo rekel:

"Ja, mami."

In vam brez besed sledil.

V odnosu z otrokom z močno voljo, avtonomnim, indigo, neuklonljivim ... divjim otrokom (v resnici niti ni pomembno, kako ga imenujete) se to zgodi zares poredko. Tako poredko, da moramo starši takšnih otrok kar dobro premisliti, ali se je to sploh kdaj že zgodilo.

Tisti okrog nas, ki nimajo intimnega odnosa s takšnim otrokom ali so bili tudi sami v iskanju svoje divje narave že zgodaj zatrti, nam seveda bolj ali manj odkrito sporočajo, da smo si za to stanje povsem krivi sami, ker otroku več kot očitno nismo postavili dovolj meja.

"Vidiš, to zdaj imaš, kaj pa ji vse dovoliš!" pogosto zaznam le v privoščljivem pogledu mimoidočega, ko katera od hčera s svojo divjo naravo nevarno zaide proti podivjanosti ali celo podivja kar sredi trgovine ali na igrišču.  

Kdo pa pravi, da jaz vse to, kar hčeri govorita in počneta, odobravam, ne prepovedujem in dovolim?! Nasprotno - že neštetokrat sem jima povedala, da se s takšnim vedenjem ne strinjam. Pa me kot neuklonljivi hčerki vedno seveda ne ubogata in mi pridno sledita. In to tudi, če bi ju kaznovala.

Ker se divji otrok v njuni notranjosti divje bori za svoj obstoj. 

Res je, družinsko življenje z divjim otrokom (še posebej, če imaš dva takšna "divjaka") ni niti približno pravljica, kjer otroci umirjeno tekajo po travniku in lovijo metulje. Je veliko bolj podobna pravljici o nagajivih in blatnih škratih, ki odraslim skrivajo čevlje in ponoči glasno tulijo. Kdaj tudi podnevi. Še posebej, ko se bliža polna ali prazna luna.

Toda ... Seveda pride tudi toda. Da vam bo vsem staršem, ki imate doma katerega od teh nagajivih škratov vendarle lažje.

Življenje z divjim otrokom zares nikoli ni dolgočasno. Ali prazno. Ali brez idej in ustvarjalnosti. Zagotovo je zelo čarobno, četudi kdaj noro strašno. Je polno skritih svetov, ki jih odrasli že zdavnaj več ne vidimo, toda s pomočjo otroka z živo divjo naravo vanje lahko ponovno vstopimo.

Divji otroci so takorekoč kot mavrični mostovi do vsega tistega, po čemer odrasli skrivoma hrepenimo - po otroškem svetu nedolžnosti, prvinske svobode, popolne predanosti in čarobnosti, kjer je možno čisto vse, kar si zamislimo in po čemer hrepeni naše srce. 

Smo jim zares pripravljeni prisluhniti? In kdaj tudi slediti? Pa vsake toliko tudi popustiti (pa čeprav smo mi "glavni"), da divja narava v njih vendarle ostane živa in svobodna ter nam v življenje še naprej prinaša tisto neponovljivo otroško čarobnost?