Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
|
/11
Vprašanje bralke:
Imam težavo, ki je sama ne znam več rešiti. Moj problem je hčerka, pravzaprav to, da se nikakor ne razumeva in ne najdeva skupnega jezika. Popolnoma razumem, da je zdaj v težavnih letih -kmalu bo dopolnila petnajst let, ampak včasih se mi zdi, da s svojo nesramnostjo že močno pretirava.
V bistvu je tako, da nad njo nimam nobene avtoritete, ona me po milji volji zmerja, seveda me nič ne uboga ... Ob tem me sploh ne upošteva ter se me tudi sramuje. Primer: s športnim klubom so imeli petdnevne priprave ob morju. Z njo je bil tudi mož, z njim se zelo dobro razume. No, in jaz sem prišla k njima na obisk za en dan. Ko me je zagledala, je začela vpiti, da se ji ne smem približati, da sem ji vse pokvarila, da pred mano ne more sprostiti ... Šla je jokat v sobo, kjer so jo prijateljice tolažile. To me je res zelo prizadelo. Podobno se dogaja ves čas in sploh ne morem razumeti, zakaj, saj do nje nisem nesramna, še manj pa stroga kot so pač nekateri starši. Rodila sem jo, ko sem imela komaj šestnajst let. Lahko trdim, da sem to odgovornost sprejela zelo resno, vzgajala sem jo tako kot mame, ko jih imajo 30. Posvetila sem ji vse svoje življenje in nikoli ni bila prikrajšana prav za nobeno stvar. Včasih je bilo težko, ampak nikoli mi ni bilo žal, da sem sprejela to odgovornost. Žal mi je zdaj, saj sem vedno sanjala, kako se bova s hčerko razumeli, da bova prijateljici ... zdaj pa me ne more niti videti.
Prosim vas za kakršen koli nasvet, kako naj se zbližava.
PREBERITE TUDI: "Mož spravlja otroka v nevarnost"
Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:
Pri šestnajstih ste bili soočeni z zahtevno nalogo matere. S takratno izkušnjami in (ne)zrelostjo ste se morali nekako prebiti. Sproti ste se morali učili, kaj pomeni biti mati. Hčerkin odnos do vas kaže, da vam pri tem določene naloge niso šle najbolje od rok. Pa se vam ni treba obtoževati, ker ste naredili največ, kar ste zmogli. Ampak očitno to ni bilo dovolj in se boste morali truditi in učiti še naprej. Predvsem pa boste morali nekaj korenito spremeniti. Mame, ki se tako izrazito posvetijo otrokom, lahko naredijo veliko škode otrokom in tudi sebi. Sicer z najboljšimi nameni, pa vseeno ... Vam bom poskušal skozi komentarje nekaterih vaših stavkov nakazati, v katero smer naj bi šle te spremembe.
Pišete, da se s hčerko ne razumeta in ne najdeta skupnega jezika. Pravilno bi bilo, če bi napisali, da hčerke ne razumete in z njo ne najdete skupnega jezika. S tem bi pokazali, da se zavedate različne odgovornosti, ki jo imata za vajin odnos. Gre za zelo neenakovreden odnos, zato bi morali vi nositi skoraj vso odgovornost. Pa jo, se je zavedate? Koliko se po nepotrebnem krivite in bremenite za odnos z vašimi starši? Koliko so vam je starši po krivici naložili na vaša pleča, morda to še vedno počnejo? Pomenljiv je hčerkin očitek, da se ob vas ne more sprostiti. Najbverjetnejša vzroka sta, da ji preveč »dihate za ovratnik« ali pa da mora ona bolj skrbeti za vas, kot vi zanjo. Šele ko si boste odgovorili na ta ključna vprašanja o odgovornosti, se boste znašli na začetku dolge in naporne poti izboljšanja odnosa s hčerko. Vašega do nje in ne vajinega! Otroški možgani so namreč »narejeni« tako, da ne morejo zavrniti starša, ki pride do njih na pravi način. Lahko mu malo ponagajajo, ga preizkušajo, če misli resno, če bo res vztrajal ...
Hčerka ne potrebuje prijateljice, ampak mamo. Ker ste se prezgodaj srečali z materinstvom, ste se tega lotili na način, ki ste ga takrat najbolj poznali – poskušali ste biti prijateljica. Domnevam, da je hčerki tudi zaradi tega nerodno (vi temu rečete, da se vas sramuje), ker do nje pristopate na neprimeren način. Avtoritete si pri hčeri zagotovo ne boste pridobili s tem, da ne bo za nič prikrajšana, ampak nasprotno s tem, da jo boste prikrajšali za tisto, kar ni prav. Ampak to bi morala biti bolj očetova naloga. Na pomanjkanje avtoritete pri hčerki verjetno vpliva tudi možev odnos do vas. Vas on spoštuje in upošteva ali se obnaša do vas podobno kot hči? Pišete, da se hčerka z očetom zelo dobro razume. Ali to pomeni, da ji preveč popušča? Se mož raje zameri vam, kot hčeri? Jo ustavi, ko je nesramna do vas? Ji pove jasno, da je to narobe? Ima hčerka sploh kakšne posledice zaradi svojega vedenja? Hčerina reakcija na morju je lahko posledica ravno vašega pretiranega ukvarjanja z njo. Dekle je v puberteti, rabi svoj prostor, na nek način se mora odcepiti od vas. Če ste ji ves čas za petami, sploh če vam jasno pokaže, da vas ne potrebuje, je njen odpor povsem razumljiv. Verjetno vsega skupaj niti ne razume najbolj in samo sledi temu, kar čuti. To bo počela vedno bolj in prav je tako. Glavni namen pubertete je ravno (čustvena) odcepitev od staršev. Za mladostnika je to izjemno naporen proces, tako da ni čudno, če se hčerka občasno obnaša na videz nerazumno.
Sprašujete, kaj storiti, da se zbližata s hčerko. Za začetek ji pustite, da se umakne od vas, da zadiha. Ob tem pa ji pustite občutek, da ste tam vedno zanjo, če vas bo potrebovala. Ampak odločitev ali vas potrebuje, prepustite njej. Tvegajte ta korak, zato da bo enkrat prišla nazaj. Ne kot prijateljica, ampak kot hčerka! To je v bistvu glavno, kar si želi od vas – biti sprejeta kot hčerka. Svojo pozornost raje usmerite v odnos do sebe in vajinega z možem. Tam lahko največ storite, s tem boste veliko naredili tudi za hčerko. Zase morate poskrbeti v odnosu z možem, tam morate najti tolažbo, pomoč in podporo. Starševstva se morata lotiti skupaj. Poskusite se odkrito pogovoriti z njim. Povejte mu, kako vam je v odnosu z njim in tudi s hčerko. Ne pogovarjajta se več preko hčerke, ampak odkrito med sabo. Zaradi obupa, ki preveva vaše vprašanje, se bojim, da te moje nasvete doživljate bolj kot iluzijo. Če je tako in imata tudi z možem velike težave zaradi prepirov ali odtujenosti, vam predlagam, da si vsi trije poiščete pomoč pri družinskem terapevtu. Poleg tega, da se bosta na terapiji učila biti boljša starša, bosta hkrati izboljševala tudi vajin odnos. Koliko bosta pri tem uspešna, bosta najbolje videla iz hčerkinega obnašanja. Ko se bosta spremenila vidva, se bo spremenil tudi njen odnos do vaju.
PREBERITE TUDI: "Hči se je povsem spremenila"
IZIDOR GAŠPERLIN, predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt Po diplomi na EF sem začel samostojno pot kot inovator v svobodnem poklicu, 15 let sem bil direktor podjetja MIT informacijske rešitve. Leta 2006 sem prenehal z delovanjem v poslovnem svetu in se povsem posvetil terapevtskemu delu. Od ustanovitve do leta 2010 sem bil član Izvršnega odbora Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Leta 2010 sem dobil licenco in naziv Zakonski in družinski terapevt. Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodim terapevtske skupine in delavnice ter izvajam predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. Sodeloval sem na več mednarodnih konferencah s področja šolstva, odnosov v družini in coachinga v podjetjih. Pred leti sem deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net, nabralo se je za več kot 500 strani vprašanj in odgovorov. Zdaj že nekaj let odgovarjam na vprašanja bralcev v časopisu Nedelo. Kot predavatelj in svetovalec delujem tudi v poslovnem okolju, kamor poskušam prenašati dolgoletne podjetniške in terapevtske izkušnje. V vseh teh letih, precej več kot pol stoletja jih je že, sem delal marsikaj. Začel sem kot učitelj na srednji šoli, nadaljeval kot programer, svetovalec, s širjenjem podjetja na koncu kot direktor vodil okrog 30 zaposlenih. Ves ta čas sem seveda bil v intenzivnih odnosih, enkrat podrejenih, drugič enakovrednih ali nadrejenih. Če dodam še več kot 30 let zakona in starševstva, si boljše osnove za svoje terapevtsko delovanje ne bi mogel želeti. Kot direktor, kot mož in tudi kot starš enostavno nisem imel možnosti za umik. Ves čas sem se moral učiti in trdo delati na odnosih. Podjetje lahko vodiš, ne moreš pa nič narediti brez drugih. Zadovoljivega zakona ni, če ves čas ne razvijaš odnosa s partnerjem. Sodelovanje staršev je nujno za vzgojo otrok. Odnos do otrok je vseživljenska šola, otroci pa naši največji učitelji. V zadnjem času se vedno bolj usmerjam v publicistiko, saj želim osveščati javnost o pomenu čustev za osebno rast in odnose. V ta namen objavljam članke in intervjuje, sodelujem v tv oddajah in na raznih omizjih. Sem tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje. IZIDOR GAŠPERLIN je predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt. Več o Izidorju Gašperlinu in njegovem delu, si lahko pogledate >>TUKAJ<<. |
5
4
4
4
Nos.
пеперутка16
Kako majhnim otrokom čistite nos?
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
