Ko nas muči krivda. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Otroci nas z eno besedo spravijo v jok od ganjenosti, hkrati pa z enim dejanjem povzročijo, da se nam dvigne pritisk v višave. Zakaj znorimo in da to izhaja iz naših osebnih travm ali slabega dneva in da moramo to sami pri sebi razčistiti, smo govorili prejšnjič. Če ste spregledali, si lahko preberete TUKAJ.

Po tem, ko gre jeza iz nas, pa nas ponavadi prevzame krivda. To je normalen odziv, saj vemo, da smo preveč burno odreagirali in s tem prizadeli otroka. In tega nismo želeli. Vendar občutek krivde ne pomaga nikomur – ne otroku in ne nam.

Oprostiti sebi

Najbolj pomembno je, da si začnemo odpuščati. Ko se tak spodrsljaj zgodi (in se bo, verjetno tudi večkrat), je treba realnosti pogledati v oči in si priznati, da smo samo ljudje. In ljudje delamo napake. Vsi imamo svoje travme, ki jih nosimo s seboj in v nas sprožijo čustva. Tako nepredelane stvari sprožimo na ljudeh, ki za te travme niso krivi. Vendar je razumevanje sebe in prebolevanje preteklosti proces. Proces, v katerem naredimo tudi nekaj korakov nazaj. In ko pademo, občutimo krivdo (kar je sicer najlažje, ampak najmanj konstruktivno). Počutimo se slabi starši, ker vemo, da otrok ni bil vzrok za to, da smo padli ven, ampak zgolj povod in da si tega ni zaslužil.

PREBERITE TUDI: Otrok: "Navodila za uporabo" (nasveti vzgojiteljice) 

Vsi grešimo

Zelo pomembno je, da si priznamo, da smo ljudje, polni napak in da grešimo. Da še bomo grešili. Sploh v vzgoji, ki je najtežja (seveda tudi najlepša) naloga na tem svetu. Ne le, da otroci pridejo brez navodil za uporabo, v nas izzovejo najtemnejše travme, ker se moramo soočiti sami s seboj. Ko si neprespan, lačen in 24 ur na dan na voljo malemu bitju, nisi v najboljši duševni kondiciji. Na plan pridejo takšni in drugačni strahovi, zamere in potlačena čustva.

Brez krivde

Pomembno je, da se vsega tega zavedamo. Da se zavedamo svojih napak, da si realno priznamo, da jih bomo še zagotovo nekaj storili in da smo nežni do sebe, ko se to zgodi. Takoj, ko začutimo krivdo, se poskušamo samo opazovati in se ne potopiti v ta občutek. Lahko sami sebi še enkrat povemo, da smo samo ljudje, da smo se potrudili po najboljših močeh in da si odpuščamo za ta spodrsljaj. Otroku se opravičimo in če je dovolj star, se z njim o tem lahko pogovorimo in mu razložimo, zakaj smo tako odreagirali. Predvsem pa se ne mučimo in ne podoživljamo dogodka, saj s tem sebi in drugim zgolj škodimo.

PREBERITE TUDI: Zakaj smo starši jezni, ko otroci ne poslušajo?

Vaja odpuščanja

Udobno se namestimo, lahko sedimo ali ležimo. Trikrat globoko vdihnemo in si predstavljamo, kako sedimo za mizo. Vidimo sami sebe, kako pridemo do mize in se usedemo nasproti sebi. Gledamo sami sebe v obraz in si povemo vse, za kar si zamerimo (lahko potiho, v svoji glavi ali naglas) – povemo res vse: lahko preklinjamo, se žalimo, samo da damo ven. Primer: »Ti neumna baba, kaj si mogla vpit, kot da tvoji majhni možgani ne znajo normalno sprocesirat stvari. Zamerim ti, ker si tako nesposobna in slaba mama …« Povemo si ČISTO vse, kar si zamerimo. Ko končamo, se pogledamo v oči in si povemo: »Zahvaljujem se ti za vse, kar si naredila, ker brez tega ne bi bila tukaj, kjer sem sedaj. Samo jaz vem, kako je nositi to, kar nosiš si. Odpuščam ti in ti pošiljam brezpogojno ljubezen.« In potem si vizualiziramo, kako se celoten prostor napolni z nežno, lepo belo energijo.

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja, mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu ter Theta Healing in Reiki terapevtka.

Svoje izkušnje je uporabila za osnovanje podpornih skupin in terapij za mamice. Več o terapijah si lahko preberete TUKAJ.

Hkrati vodi portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.