Ko vas že petič v istem večeru pokliče iz postelje, ko želi, da se še enkrat igrate z njim, ali ko vam med pripravljanjem večerje brez premora pripoveduje zgodbo, ki nima ne začetka ne konca, se lahko zdi, da bo tako za vedno.
Ne bo.
Otroštvo ima nenavadno lastnost: posamezni dnevi so lahko zelo dolgi, leta pa minejo skoraj neopazno.
Obstaja pogosto navedena ocena, da starši do otrokovega 12. leta z njim preživimo približno 75 odstotkov vsega časa, ki ga bomo imeli skupaj v življenju. Do njegovega 18. rojstnega dne naj bi ta delež dosegel celo 90 odstotkov.
Natančnih 75 oziroma 90 odstotkov ni mogoče potrditi z zanesljivo raziskavo, zato teh številk ne moremo jemati kot matematično pravilo, ki velja za vsako družino. Toda raziskave o tem, kako starši in otroci preživljajo svoje dneve, potrjujejo bistvo, ki se skriva za njima: največ skupnega vsakdanjega časa imamo v prvih letih otrokovega življenja. Z odraščanjem ga je hitro vse manj.
Do 12. leta smo še velik del njihovega vsakdana
Kako velika je razlika, pokažejo podatki ameriške raziskave American Time Use Survey, ki spremlja, kako ljudje preživljajo svoj čas.
Po podatkih za leto 2021 so starši z otroki, starimi do pet let, v budnem delu dneva preživeli povprečno 6 ur in 29 minut dnevno. Pri otrocih med 6. in 12. letom je bilo skupnega časa 5 ur in 3 minute, pri najstnikih med 13. in 17. letom pa samo še 3 ure in 26 minut dnevno.
To pomeni, da se je med starši najstnikov in starši najmlajših otrok količina skupnega časa razlikovala za več kot tri ure na dan.
Seveda to niso ure neprekinjene igre, pogovorov ali skupnih dejavnosti. Gre za čas, ko so bili starši in otroci skupaj tudi med povsem običajnimi vsakodnevnimi opravili. Prav zato številke tako dobro pokažejo, koliko se z odraščanjem spremeni družinski vsakdan.
Potem se zgodi velik prelom
Do približno 12. leta smo starši še zelo močno vpeti v otrokov vsakdan.
Vozimo ga v šolo, čakamo na treningih, pomagamo pri domačih nalogah, pripravljamo večerjo, poslušamo pripovedi o tem, kaj se je zgodilo med odmorom, gledamo njegove risbe, iščemo izgubljene copate in zvečer preverjamo, ali si je res umil zobe.
Potem pridejo najstniška leta.
Prijatelji postajajo vse pomembnejši. Več je šolskih obveznosti, treningov in drugih dejavnosti. Otrok začne sam odločati, kako bo preživel prosti čas. Počasi si ustvarja svet, v katerem starši nismo več ves čas zraven.
In to je normalen del odraščanja.
Toda za starše se ob tem zgodi nekaj, česar med vsakodnevnim hitenjem skoraj ne opazimo: iz človeka, ki je bil prisoten pri skoraj vsakem delu otrokovega dne, počasi postajamo človek, h kateremu se otrok vrača.
Tudi neposredne skrbi je nenadoma veliko manj
Razlika je še bolj očitna, če pogledamo čas, ko je skrb za otroka glavna dejavnost staršev.
Podatki American Time Use Survey za leto 2021 kažejo, da so starši otrok do petega leta takšni skrbi in pomoči članom gospodinjstva namenili povprečno 2 uri in 10 minut dnevno. Pri otrocih med 6. in 12. letom približno uro in 14 minut, pri najstnikih med 13. in 17. letom pa le še okoli 28 minut dnevno.
Tudi novejši podatki kažejo podobno razliko. Leta 2025 so odrasli, ki so živeli z otrokom, mlajšim od šest let, neposredni skrbi za otroke kot glavni dejavnosti namenili povprečno 2,3 ure na dan. Če je bil najmlajši otrok star od 6 do 17 let, je bilo tega časa približno 47 minut dnevno.
Pri majhnem otroku je naša prisotnost vtkana v skoraj vse dele njegovega dne. Potrebuje pomoč pri oblačenju, hranjenju, umivanju in uspavanju. Želi se igrati z nami. Kliče nas, da nekaj pogledamo. Pride po objem. Sprašuje. Pripoveduje.
Potem nas potrebuje vedno manj.
Oziroma – potrebuje nas drugače.
Nekega dne vas ne bo več prosil, da ostanete še pet minut
Pri majhnih otrocih se lahko skupnega časa včasih zdi skoraj preveč.
Še ena pravljica.
Še kozarec vode.
Še enkrat »mami«.
Še eno vprašanje ravno takrat, ko skušate dokončati delo.
Še igra, ko bi najraje samo za nekaj minut sedli v tišini.
Dnevi so lahko dolgi.
Otroštvo pa je presenetljivo kratko.
In veliko stvari z otrokom naredimo zadnjič, ne da bi takrat vedeli, da je bilo zadnjič.
Zadnjič ga dvignemo v naročje.
Zadnjič želi, da sedimo ob njegovi postelji, dokler ne zaspi.
Zadnjič nas prime za roko na poti v šolo.
Zadnjič priteče pokazat risbico.
Zadnjič nas prosi: »Mami, se boš igrala z mano?«
Takšnih trenutkov si ne označimo na koledarju. Preprosto izginejo iz vsakdana in šele pozneje ugotovimo, da jih že dolgo ni bilo.
75 odstotkov ni ura, ki odšteva
Podatek, da naj bi do 12. leta porabili 75 odstotkov skupnega časa, ima zato veliko moč. Ne zato, ker bi lahko za vsako družino izračunali natančen odstotek, ampak ker nas opozori na nekaj, kar dejanski podatki jasno kažejo: obdobje, ko smo z otrokom vsak dan toliko skupaj, je razmeroma kratko.
Toda iz tega ne bi smela nastati še ena stvar, zaradi katere bi starši imeli slabo vest.
Ni treba, da vsako prosto popoldne spremenimo v družinski izlet. Ni treba, da se vedno želimo igrati. In ni nič narobe, če po napornem dnevu komaj čakamo, da otroci zaspijo.
Starševstvo ni zbirka popolnih trenutkov.
Velik del otroštva se zgodi med popolnoma običajnimi stvarmi.
Med vožnjo v šolo. Pri večerji. Med pospravljanjem igrač. Na poti s treninga. Ko otrok sedi za kuhinjsko mizo in dela domačo nalogo, mi pa pripravljamo kosilo. V tistih desetih minutah na kavču pred spanjem.
Prav ti trenutki sestavljajo leta, za katera se nam zdi, da jih bo neskončno veliko.
Po 12. letu se nekaj res spremeni
Dvanajsti rojstni dan seveda ni čarobna meja, po kateri bi se odnos med otrokom in starši nenadoma spremenil. Prav tako se skupni čas ne konča pri 18 letih.
Se pa počasi začne spreminjati njegova oblika.
Otrok, ki nas je nekoč potreboval ob sebi skoraj ves dan, postaja samostojen človek. Najstnik morda ne bo več želel, da sedimo ob njem med igro, lahko pa nam bo največ povedal med vožnjo domov. Ne bo nas več prosil, naj ga držimo za roko, lahko pa bo potreboval naš nasvet. Čez nekaj let ne bo več vsak večer sedel za našo mizo, vendar se bo morda vračal na nedeljska kosila.
Ne izgine nujno bližina. Izginja pa samoumevnost tega, da smo toliko časa skupaj.
In morda je prav to najpomembnejše sporočilo vseh teh številk.
Ne da moramo šteti, koliko let, poletij ali skupnih ur nam je še ostalo. In ne da moramo biti zaradi vsake zamujene priložnosti slabe volje.
Ampak da se kdaj sredi povsem običajnega dne ustavimo in pogledamo otroka, ki že desetič kliče »mami« ali »ati«.
Ker je to, kar se nam danes zdi kot čisto navaden torek, pravzaprav njegovo otroštvo.
35
21
6
6
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
