Žan in Adam, dvojčka, ki sta bila rojena kar 11 tednov prezgodaj (Osebni arhiv)

/11 /11

V Sloveniji se vsako leto rodi skoraj sto nedonošenčkov, novorojenčkov “majhnih” komaj za dlan, ki ob rojstvu tehtajo manj kot kilogram. Vsak od njih je svoja zgodba, vsak bije skupaj s starši in medicinskim osebjem boj za preživetje.

Rojstvo nedonošenčka je večinoma nepričakovano in pri starših in drugih svojcih povzroči občutek nemoči, strahu, celo obupa, ko vidijo svojega drobnega nebogljenega otroka, kako se na intenzivnem oddelku ves prepreden s cevkami, žičkami in aparaturami bori za življenje.

Si predstavljate, kako je prijeti v roke tako drobceno bitje? Kako je gledati to nebogljeno telesce, ki bi moralo še rasti v trebuščku, pa se zdaj pred vami bori za življenje, vi pa mu ne morete pomagati, niti ga stisniti v objem? V resnici si je težko predstavljati vse občutke, ki jih doživljajo starši nedonošenčkov, zato smo o tem povprašali Ringarajino mamico Petro Znoj, ki je vse to doživela na lastni koži. Je namreč mamica dvojčkov, Žana in Adama, ki se jima je mudilo na svet tako zelo, da sta prehitela predviden rok poroda kar za 11 tednov (torej sta se rodila kar dva meseca in pol prej) – Adam je ob rojstvu tehtal samo 900 gramov in meril 38 centimetrov, Žan pa 1540 gramov in 42 centimetrov.

PREBERITE TUDI: Nedonošenčki so junaki od prvega dne življenja

Res si je težko predstavljati, zato ... lahko poveš kakšna paleta čustev, strahov, dvomov se poraja mamici prezgodaj rojenega dojenčka?

Na prvem mestu je strah. Kot bodoča mamica po navadi veš, da ima navaden dojenček nekje tri kilograme pri rojstvu, potem pa ti povejo - vsaj v mojem primeru je bilo tako -, da ima manjši 900 gramov. Nerazumevanje in strah - kaj to pomeni? Bo sploh preživel? Koga naj vprašam? Osamljenost - nihče me ne razume. Zdravniki ti seveda ne morejo povedati, ali bo tvoj otrok preživel, vsak dan sprašuješ: "Kako je? Mu bo uspelo"? In navadno upaš na odgovor: "Ni sprememb."

Najhuje je, ko prvič prideš na intenzivno nego, kjer je namesto otroškega joka piskanje aparatov. Inkubatorji, eden ob drugem, pokriti (da imajo drobceni borci občutek, da so še vedno v trebuščku), odkriješ inkubator in notri tvoj dojenček, poln cevk, majhen kot dlan. Takrat sem spoznala, kaj pomeni materinska ljubezen, kaj pomeni, da bi za nekoga dal vse, ker takrat bi jima bila pripravljena dati svoje življenje, če bi lahko.

Hkrati sem doživljala občutke krivde. Kljub temu da mi je ginekologinja povedala, da razlogi za zastoj rasti večinoma niso odvisni od mene, oziroma kot nosečnica nisem mogla kaj dosti vplivati na to, sem samo sebe krivila za to, kar se je zgodilo. Počutila sem se kot zares slaba mama. Kakšna mama svoja otroka pripelje na svet, da se morata boriti, še preden ju lahko vzame v naročje? Kakšna mama dopusti, da se morata njena otroka prebiti skozi možganske krvavitve in napovedi cerebralne paralize še preden ju lahko objame in pove, da nista sama? Očitala sem si, da sem zavozila že na začetku. Da sem svoja otroka že takoj obsodila na boj.

Kako si se počutila, ko si končno dobile v roke svojega drobcenega junaka oziroma v tvojem primeru kar dva?

Tudi jaz sem dobila najprej enega, ker pri nedonošenčkih je to precej težje, saj imajo vse cevke, zato so mi oba skupaj dali šele teden dni kasneje. Žana sem k sebi dobila malo več kot teden dni po porodu. Težko je opisati te občutke - po eni strani kar nekakšen nerazumen strah, da ga ne bom zlomila (imel je kilo in pol ter 42 centimetrov). Dve uri, ko je bil pri meni, sem ležala čisto pri miru, na začetku sem še dihala čisto plitvo. Po drugi strani pa neverjeten občutek ljubezni, želje, da bi zaščitil to majhno bitje, da bi mu dal vedeti, da si tam zanj, da se boš boril z njim. Spomnim se, da sem se potem navadila in ko sem ju imela na prsih, sem jima vsak dan razlagala, kaj vse bomo počeli, ko pridemo iz porodnišnice, koga vse bosta spoznala, prepevala sem jima pesmice in živela za tisti dve uri kengurujčkanja na dan.

 Ko dobiš otroka končno v naročje, te prevzame neverjeten občutek ljubezni, želje, da bi zaščitil to majhno bitje, da bi mu dal vedeti, da si tam zanj, da se boš boril z njim. (FOTO: Osebni arhiv)

Kaj je tisto kar mamica (pa tudi očka) malega junaka najbolj potrebuje v teh prvih dneh, da ostane močna, da ohrani pogum, medtem ko se njeno dragoceno bitje bori za preživetje?

Mislim, da je najbolj pomembno razumevanje okolice in občutek, da ni sama na svetu. V Ljubljani je to super urejeno, ker imajo mamice nedonošenčkov apartma, v katerem živijo skupaj, se bodrijo in skupaj preživljajo vzpone in padce. Zelo veliko pomeni tudi podpora družine in podpora partnerjev - eden drugemu. Pomembno je tudi, da zaupaš malemu borcu in da mu daš čas, da ne skušaš prehitevati dogodkov, ampak res gledaš dan po dan.

Pomembno je, da zaupaš malemu borcu in da mu daš čas, da ne skušaš prehitevati dogodkov, ampak res gledaš dan po dan. (FOTO: Osebni arhiv)

Kdo je (so) tebi najbolj pomagal(-i), ko si rodila svoja dvojčka? V čem si našla največjo oporo?

Moji cimri. Najprej Eva, ki je bila moja cimra preden sem prišla v apartma in je bila z mano v sobi v porodnišnici. Imela se izjemno srečo, da sem dobila točno njo, ki je bila prav tako mamica nedonošenih dvojčkov - fantkov, prav tako kot jaz. Sicer sta se rodila v 31. tednu (moja dva v 29. tednu), so pa bili tam tri tedne pred nami, tako da mi je lahko malo povedala, kaj me čaka. Pa tudi po naravi je sproščena in zabavna, zato me je znala nasmejati tudi med težkimi dnevi in mi vliti upanje, da bo vse OK.

Ko sem prišla v apartma, pa druge mamice, predvsem Petra, s katero sva si delili sobo in je imela še težjo zgodbo - njen mali Gabriel je moral namreč v Izrael na operacijo srčka - in s tem optimizmom, ki ga je imela, je tudi mene potegnila navzgor. Njima bom hvaležna do konca življenja in smo še zdaj dobre prijateljice.

PREBERITE TUDI: Pismo mojima nedonošenčkoma

Prihod iz porodnišnice z otrokoma je bil ena velika zmaga. Kaj pa potem? Je življenje mamic nedonošenčkov drugačno od mamic "normalno" rojenih otrok? Kaj so največji izzivi, ki te čakajo, ko si z nedonošenčkom sam doma?

Ja, seveda. Mi smo bili kar 48 dni v porodnišnici. Precej je odvisno od tega, koliko težav ima nedonošenček, ko gre domov. Pri tistih, ki gredo domov z dodatkom kisika, je zagotovo precej drugačno. Pri nas ni bilo dodatka kisika, bila pa sta vodena v razvojni ambulanti - hipotonost, Adamu pa so hoteli dati še diagnozo cerebralne paralize. Z različnimi terapijami in telovadbo vsak dan smo vendarle uspeli, da sta zdaj zdrava dve in pol letnika brez težav.

Je pa seveda nekaj razlik - najprej nismo mogli nikamor na daljši izlet, ker imaš v posteljici blazinice, ki piskajo ob apneji, se pravi, če dojenček neha dihati med spanjem, da zbudi tebe in njega. Potem so tu vsakodnevne telovadbe, različne terapije. Tudi rokovanje z dojenčkom je drugačno - pri nas so se vsi, tudi starši starši naučili pravilnega handlinga, da bi čimbolj skrbeli za pravilni razvoj. Pri nas je bil še drugi izziv - in sicer to da sta dva, kar pomeni dvojna telovadba, dvojno hranjenje. Hranila sem ju po flaški, vendar sem si na začetku mleko črpala. Ndonošenčki potrebujejo več časa, da pojejo, saj se hitreje utrudijo. Na začetku sta jedla na tri ure in to je zgledalo takole: sem nahranila Žana, ki je hitreje pojedel (20 minut), potem Adama (30 minut), potem sem ju preoblekla in nazaj uspavala (20 minut), sterilizirala flaške (10 minut) in še načrpala mleko (20 minut). Ko sem si nastavila budilko za naslednje bujenje, mi je pisalo ena ura. In tako sem bila kot na avtopilotu nekako dva meseca, dokler ni bil čas med hranjenjem malo daljši.

Pa še to sem pozabila - ker so pljuča precej nerazvita, sploh v zimskim mesecih ni priporočljivo hoditi na obiske, da malčki kaj ne staknejo. Mi smo bili sicer vsak dan z vozičkom zunaj - smo imeli srečo, da je bila takrat zares lepa zima.

 Z različnimi terapijami in telovadbo vsak dan smo vendarle uspeli, da sta Žan in Adam zdaj zdrava dve in pol letnika brez težav. (FOTO: Osebni arhiv)

Kakšno bi bilo tvoje sporočilo mamici (staršem), ki se ji zgodi prezgodnji porod?

Vi in vaši borci ste bolj močni, kot si mislite. Nikoli se ne predajte, ker vaši najmlajši čutijo vas in vedo, da se borite z njimi.

PREBERITE TUDI: Materinstvo je tudi popoln kaos (RESNIČNA ZGODBA)