Otrok naj se uči preko lastnih izkušenj, četudi so te negativne.

/11 /11

Berem knjigo The continuum concept, v kateri avtorica primerja življenja naših malčkov od rojstva dalje z življenjem indijanskih otrok, s katerimi je živela in kot zdravnica z njimi kar nekaj let tudi delala. Pravi, da Indijanci verjamejo, da ima vsak otrok v sebi vgrajen mehanizem, ki ga varuje pred poškodbami, padci ... Tako majhnega otroka, ki se plazi okrog, pustijo popolnoma pri miru tudi, ko se znajde v situaciji, ki bi lahko pomenila katastrofo. Navaja primer, ko se osem mesecev star otrok po vseh štirih kobaca okoli nezaščitene luknje v tleh, globoke deset metrov. Po naši logiki bi se nam dvignili lasje in prav vsi, ki bi ga opazili, bi skočili v zrak in odvihrali ponj ter ga ˝rešili˝ morebitnega padca. To bi storili tudi, če otrok ne bi bil naš oziroma sploh ne bi poznali njegovih staršev.

Indijanci so po drugi strani prepričani, da se bo otrok zaščitil sam, da ima v sebi mehanizem, ki ga bo obvaroval padca. In zanimivo je, da avtorica pravi, da je bilo v vseh letih, ko je delala z njimi, število poškodb tako hudo nizko, da si tega sploh ne znamo predstavljati. In to v džungli, kjer so deroče reke, padajoča drevesa, strupene rastline in divje živali del vsakdana. V džungli, kjer se otroci igrajo s pravimi puščicami, loki in mačetami.

Mehanizem, ki skrbi za to, da se otrokom ne bo zgodilo kaj hudega izhaja iz kontinuuma - to je sistem v naših telesih, ki se je skozi milijone let učil, kako preživeti in ga imamo vgrajenega prav vsi. Za ta sistem velja, da zmanjša ˝samovarovanje˝ za toliko, kolikor ga prihaja od zunaj. Bolj kot nas skrbi za naše otroke, manj bo zanje poskrbel njihov notranji sistem samovarovanja. Torej, sistem samovarovanja se zmanjša, mi pa ne moremo biti ob otroku in ga varovati ves časa. Čas, ko nanj nihče ne gleda, je torej čas, ko se mu bo morda zgodila nesreča. In vemo, da prav nihče ne more gledati na svojega otroka ves čas.

Otrok se ob stalnem nadzoru tudi ne bo naučil poskrbeti zase, ne bo se naučil pasti in ne bo imel osnovne motorike, ki smo jo razvili mi, zahvaljujoč temu da v naših šolah ni bilo popoldanskega varstva in da starši polovico časa, tudi ko so bili doma, niso vedeli, kje se potikamo.

Teorijo o tem, zakaj je treba pustiti otroke, da se naučijo skrbeti sami zase lahko še bolj razvijemo. Avtorica pravi, da se majhni otroci večino časa trudijo zadovoljiti pričakovanja svojih staršev. In jih tudi zadovoljijo. Če smo torej preričani, da bo otrok, ko spleza na drevo, z njega tudi padel, bo ta isti otrok poskrbel za to, da nas ne bo razočaral. Padel bo z drevesa.

Zadnjič sem šla na Rožnik. Po potki pred mano je hodila družinica, oče, mami in pa deset let star sin, Anže. Anže je izgledal čisto normalen otrok, ni bil poreden, ni se zgovarjal in ni brezglavo divjal okrog. Ko so šli mimo podrtega drevesa, so se mu zaiskrile oči in stopil je na deblo. Deblo je bilo na eni strani na tleh, na drugi pa se je dvignilo za največ meter in pol. Ne prav hudo visoko, torej. Anže je bil skoncentriran. Vedel je, kaj dela, hodil je previdno. Oče je skočil v zrak. ˝NE, ANŽE!˝se je razlegalo po gozdu. Anže je naredil še dva koraka, preden je očetu uspelo pridrveti k deblu in ga primiti za roko in moledovati, naj vendar pride dol, ker si bo drugače zlomil roko ali nogo. ˝Zdrsnilo ti bo!˝ ga je rotil oče. ˝Saj sem previden,˝ je rekel Anže.˝Ne! Na deblu je mah in nikoli ne veš, kdaj ti zdrsne˝. ˝Vidim mah in vsak korak preizkusim, da vidim, če drži,˝je vztrajal Anže. ˝Ne, prenevarno je! Pridi takoj dol!˝je vztrajal oče.

Škoda, sem si mislila, ena zlomljena noga v primerjavi s tem, da bo Anže do konca osnovne šole že vedel, da ne more zaupati svoji presoji in da naj v življenju raje sploh ne poskuša, bi bila majhen davek. Vsekakor pa si normalno motorično sposoben otrok skoraj zagotovo pri metrskem padcu z debla ne bi zlomil noge.

Tako ustvarimo otroke, ki se ob vsaki priložnosti poškodujejo, saj se niso nikoli imeli priložnosti naučiti pasti iz enega metra višine. Tako dobimo otroke, ki vedo, da niso sposobni. Tako dobimo pubertetnike, ki so popolnoma brez volje in delajo samomore, saj ne vedo, kako bi jim lahko uspelo v življenju in tako dobimo starše, ki se jim zmeša, ko dobijo svoje otroke in vedo, da itak niso sposobni za tako velike projekte.

Pustite vendar otrokom, da si zlomijo noge! Naj dobijo svoje lastne izkušnje. Naj vedo, da se zlomljena noga zaceli in da življenje kljub ˝porazu˝ teče dalje. Dopustite tudi sebi, da si zlomite nogo! Zagotavljam, da obstaja velika verjetnost, da si je ne boste, ampak boste pa zagotovo pri plezanju neznansko uživali. Naredite ta teden nekaj, kar ste si vedno želeli, pa ste se bali. Zadihajte s polnimi pljuči!

SIJAJ, društvo za harmonijo življenja