/11 /11

Pozdravljeni.

Moje ime je Gaj Julij, čeprav me iz meni neznanih razlogov mami in ati kličeta Mini Fliki, včasih pa celo kaj še manj primernega. Star sem devet. Pa ne devet let, temveč devet mesecev. Ne sprašujte me, kaj to pomeni, ker še ne znam šteti, a prepričan sem, da gre štetje dobro od rok vam in boste že vedeli, o čem govorim. Baje imam malo čez osem kil in v dolžino merim dvainsedemdeset centimetrov. Bo že moralo držati, te podatke sem slišal iz ust strokovnjakov. Kar se mene tiče, imam ravno prav kilogramov, visok sem pa točno toliko kot je treba, da lahko vtaknem nogo v usta ali pa se z roko primem za koleno. Kaj več pa me v tem trenutku sploh ne zanima.

Na splošno sem s svojim življenjem kar precej zadovoljen. Kadar nisem, pa imam navado zagnati strašanski hrup. Takrat ni nobenega dvoma in kaj hitro se v bližini pojavi mami, ati ali celo oba. Ne da bi me kdo kaj vprašal, pričneta skakati sem in tja, se neumno čohati po glavi in momljati: »Kaj je vendar spet narobe? Je mogoče lačen? Zaspan? Tečen?«

Jaz, pa »tečen«, ponavadi zakričim. Ali res ni očitno, kako zelo lačen sem? Poglejta moja usta. Široko so odprta in nestrpno pričakujejo mlekca.

Res ne vem. Včasih se mi zdi kot bi govorili popolnoma drug jezik. Jaz njiju že razumem, vsaj tako, na približno. Onadva pa mene sploh ne, kljub mojemu trudu govoriti čim bolj glasno in razločno. Sem ter tja si ju malo privoščim in tulim kar tako v tri dni, ne da bi z menoj v resnici bilo karkoli narobe. Te priložnosti so najbolj hecne. Prva stvar, ki jima pride na misel, je lakota. Zato imam v ustih kaj hitro cucelj, ki je privit na vrat stekleničke, polne mleka.

Ko se nekaj časa trmasto upiram, da bi jedel, se lotita plenice. Odvijeta me in to so zame najlepši trenutki, kajti le brez pleničke na sebi se človek lahko pretegne in dodobra premiga nožice. A kaj, ko me tako hitro ponovno zavijeta v presneto reč, ki me nato ščipa in žuli in mi gre močno na živce. Ali bi res bilo tako zelo hudo, če bi me pustila kar nagega. Zadnjič sem po televiziji videl fantka iz neke vasi na Kitajskem. Nosil je hlače, ki so zadaj bile odprte, zato se ni mogel ne polulati ne pokakati vanje. Če vprašate mene, bi za takšne hlače takoj zamenjal cel kup plenic. Mogoče celo kakšno igračko. Saj konec koncev tal ne pomivam jaz. Poleg tega sta tako nerodna, da me običajno previjeta ravno, preden me začne zvijati po črevesju. In potem moram čepeti v pokakani plenički, dokler se me ponovno ne usmilita.

Tako, kar vidim ju kako razmišljata: »Lačen očitno ni. Plenico ima tudi novo. Mogoče je zaspan?« In kaj hitro se ponovno znajdem v rokah, ki me nesejo proti posteljici. Takrat se nalašč nekoliko umirim in radovedno opazujem, kaj se bo zgodilo. Položita me v posteljico, mami bolj nežno kot ati, ampak meni tega ni mar. Zapneta me v nekakšen »žakelj«, mi v usta zatlačita cucelj in me pokrijeta z odejo. Prav hecno ju je gledati, kako potem čisto tiho zapustita sobo, zapreta vrata in si oddahneta. Ponavadi počakam še par minut. Ravno toliko, da si pričneta čestitati, kako zelo pametna sta in kako dobro sta me ukrotila. Potem močno zajamem sapo, iz ust potegnem dudo in glasno protestiram nad takšnim ravnanjem. Zadnje čase me že malo skrbi. Včasih sta takoj priletela, zdaj pa me kar pustita kričati. Resda ne za dolgo, a nikakor ni zabavno poslušati vsega tega dretja, sploh če imaš ušesa tako blizu ust.

In tako se gremo igrico z imenom »Kdo se bo prej naveličal«. Z veseljem vam povem, da sem nesporni zmagovalec. Razen kadar sva doma sama z atijem, takrat se večkrat zgodi, da pozabim na ponos in že po nekaj minutah glasnega protestiranja kar sam od sebe zaspim.

Zdaj pa moram iti. V trebuščku mi kruli in tudi zaspan sem že malo. Zato se od vas prav lepo poslavljam in vam kličem »Dober tek in lahko noč.«

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.