/11 /11

Najbrž, ko vidite moje ime na Facebooku, nezavedno zavijete z očmi ali celo pomislite, da bi me prenehali slediti, da nehate gledati vse te nadležne družinske objave.

Verjetno se sprašujete, ali sem kdaj videla svojo družino v živo, ne samo skozi kamero mobilnega telefona. Da se razumemo, sem. Zagotovo vas ne zanima, kje smo bili prejšnji konec tedna, in fotografije, ki ujamejo vsak možni trenutek moje družine, vas ne zanimajo. Oprostite, toda vaša nezainteresiranost mi ne pomeni nič.

Ne objavljam statusov, fotografij in videoposnetkov, da bi dobila čim več všečkov, srčkov ali komentarjev. To počnem, da bi se opomnila, da mi je v najhujših dneh še vedno uspelo posneti lepe in srečne trenutke s svojimi otroki. To je moj dokaz. To so temni dnevi, ko kriziram in dvomim o vsem, kar me obdaja, kljub temu pa poskušam to preboleti in v vsem videti dobro.

PREBERITE TUDI: Kako v resnici izgleda tuširanje, ko imaš otroka

Ko pogledam v hčerine velike rjave oči in vidim svoje, imam popolno zunajtelesno izkušnjo, ki me navdaja z veseljem in žalostjo hkrati. Družbeni temperament in ljubezen do plesa je podedovala po očetu in upam, da nikoli ne bo izgubila tiste neomejene in neustrašne narave, ki je jaz nikoli nisem imela.

Še vedno je majhna, dovolj majhna, da ne razume, da je njena mama zelo daleč od superjunaka. Jaz sem tista, ki jo tolaži, ko joče ali je slabe volje. Ona me obožuje in jaz obožujem njo. Upam, da se bo spomninjala mojih najslabših dni, ko sem poskušala biti najboljša. Poskušam biti njena junakinja, včasih pa zmaga slabo.

Anksioznost je pošast pod mojo posteljo. Najhujši od vseh zlikovcev in mi ukrade srečo, moč in zdrav razum. Pusti me pohabljeno.

Zdi se mi nerazumljivo, da lahko sedim in pišem o tem in si ne morem vzeti 10 minut, da opazim nekaj smešnega, kar je naredila moja hči. Stvar je v tem, da moram biti dobre volje. Moje diagnoze vključujejo: motnjo prilagajanja z depresijo, napade panike in splošno anksiozno motnjo. To je moje breme in družbena omrežja mi pomagajo, da to lažje prenesem.

Moj mož si zasluži boljšo ženo od mene. Nekatere od tistih žensk, ki jih lahko vidite na televiziji, imajo vedno lepo urejene lase in ličila, ki odlično delujejo doma in ki jim ob koncu dneva uspe nasmejati moža. Komaj pripravim večerjo, preden se vržem na kavč in prosim Boga, naj ima hči obveznosti pred spanjem, da bova z možem lahko nekaj časa sama.

PREBERITE TUDI: Lahko ostaneš še malo, samo minuto?

Tudi moji otroci si zaslužijo boljše. Je kje slabša mama od mene? Moji otroci niso zlorabljeni, zanemarjeni in neljubljeni. Nič jim ne manjka. Problem materinstva je, da ne glede na to, kaj počnem, nikoli ne čutim, da je to dovolj dobro zanje. Vedno se bojim, da nekdo tam počne veliko bolje od mene. Da si moji otroci zaslužijo boljše. Da moram biti boljša mama.

Torej je vsaka odlično objavljena fotografija na Instagramu del procesa, skozi katerega grem. To je veliko več kot razkrivanje na družbenih omrežjih, na kar ljudje običajno najprej pomislijo.

Duševne motnje so včasih lahko res nerodne in možgani lahko postanejo vaš največji sovražnik. Nihče ne želi imeti kemičnega neravnovesja v možganih, zaradi česar se morate vsak dan boriti s preprostimi nalogami. Pogosto govorim stvari, ki jih ne mislim, in se takoj počutim krivo. Želim reči, da mi je žal, vendar sem vedno preveč jezna, da bi to naredila. Potem situacija uide izpod nadzora in niti nisem več prepričana, zakaj sem bila jezna.

Včasih nisem prepričana, kako me mož prenaša. Seveda ima tudi slabosti, ima pa tudi nadzor nad svojimi procesi v možganih. Ne zgodi se mu, da bi ga presenetilo tisto, kar včasih izreče, tako kot mene.

Navsezadnje rada razmišljam o luči, ki me čaka po vsaki nevihti. Trenutno sem zelo zadovoljna z družino, kupujemo novo hišo, menjam službo, za katero vem, da me bo razbremenila, vendar nisem naivna. Vem, da bo nevihta spet prišla in za zdaj se poskušam osredotočiti na svetlobo, ki me na koncu vedno čaka.

Vir: sretnamama.hr

PREBERITE TUDI: BLOG: Ali sem dovolj dobra mama?