/11 /11

Kakšen zakon imate? Ali v njem vlada rutina in ste s tem popolnoma zadovoljni ali se trudite, da je pester in poln presenečenj in si ne predstavljate, da bi bil dan enak dnevu?

Mnogo katera ženska, pa tudi moški, se sklicuje na vsakodnevno delo, ki ga mora opraviti. Služba, otroci, gospodinjstvo, nujni opravki in že je tu večer. Ni časa za pogovor s partnerjem, niti ni več potrebno vprašati, kaj si želi, saj ga dobro poznate.

Zvečer že komaj čakate, da zaprete oči, niti pomislite ne na ljubljenje s partnerjem. Najbrž je tudi on utrujen in si želi le spati. In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden, zakonca živita drug mimo drugega …

Zakonca sta skupaj že vrsto let, ustvarita si družino, ni več hrepenenja drug po drugemu, vse je rutina. Kaj storiti, kako malce popestriti zakon? Kako spet obuditi željo po partnerju?

Zakonca, ki sta se skupaj vrsto let spremljala in soočala z zakonskimi izzivi in razvojnimi cikli družine, rutina ne predstavlja problema, saj jo sprejemata kot varni del vsakodnevnega življenja. Rutina je tem parom »kul«. Namreč, varna globina partnerstva je z-delom-na-sebi-in-odnosu doseženo stanje zavesti, v katerem je vedno dovolj prostora za nova doživetja in »iskrenje« v srcih. Rutina je problem, ko te varnosti in globine ni več. Ko se par znajde v tem vzdušju, pomeni, da se tako odnos kot onadva v njem že lep čas ne razvijata več, zato je treba poiskati pot nazaj v odnos in k sebi ter s pogovorom raziskati vzroke in dejavnike za slepo ulico.

V varnosti, o kateri govorim, je ogromno potenciala za spremembe, ki jih potrebujemo in ki jih lahko dosežemo kljub t.i. družinskim sindromom (prihod otrok, polno in prazno gnezdo, kriza srednjih let, nova puberteta, menopavza), vendar potrebo najprej začutimo, njeno zadovoljitev pa osmislimo z varno komunikacijo, v kateri smo pristni, iskreni, spoštljivi. Tako ugotovimo pri čem smo in kam gremo.

Najboljši način za popestritev odnosa poznata partnerja sama, ga odkrivata skupaj, za to si je potrebno pripraviti čas in prostor. Predvsem nam drug in odnos morata pomeniti, sicer je trud obsojen na neuspeh. Prej ali slej nam postane jasno, da so iskrice in čarovnije, ki jih »zdolgočaseni« pogrešajo, doma v malih, drobnih stvareh, dogodkih in situacijah, ki so polni energije, ljubezni, pozornosti, spodbude. In to postane ne le verižica, temveč cel splet trenutkov, ki raste ravno, ko jih deliš. Teh pa ne moremo videti in začutiti, če je vse drugo pomembnejše od nas in odnosa samega, še posebej takrat, ko otroci odidejo zdoma in par ugotovi, da se niti pogovarjati več ne znata, kaj šele varno spoznavati in prejemati nove razburljivosti v življenju (običajno gre za čustveno umikanje, pretirano zaposlenost s seboj/poklicem/hobiji, prisotnost afere, zasvojenost).

Končno, odnos je tisti, ki nas lahko najbolj prizadene in odtuji od sebe in hkrati tisti, ki nas lahko poveže v stik seboj in svojimi ustvarjalnimi potenciali - v odnos s pomembnim drugim. Šele v njem vzvratno spoznamo sebe. Vrednosti in kriteriji za osmišljanje življenja v dvoje so v nas samih, saj le če se sam pričnem imeti zares rad in si dajati sočutje, ga lahko tudi drugi prejme, šele v tem si lahko drug drugemu postaneva pomembna in hkrati svobodna.

Ženska postane mati, čez dan ima polno opravil, zvečer je utrujena in niti pomisli ne na seks s partnerjem. Vse manj časa posveča možu, odveč ji je spolnost. Kaj naj stori?

Velik del odgovora lahko najdete zgoraj. Tako kot ženska, se tudi moški in oče lahko prične ukvarjati z vsem mogočim, samo z ženo, odnosom in družino ne. Iz vprašanja se zdi, kakor da je magična rešitev v zadovoljitvi spolnih potreb. Če se ženska opredeljuje s tem, da se mora posvečati možu in njegovi potrebi po hitrem seksu, se zelo malo ceni. Ravno tako je z možem. 

Tudi ženski je še kako do spolnega odnosa, vendar vanj M in Ž vstopamo na različne načine, zato je potrebno preverjanje in usklajevanje predvsem počutja v intimnem odnosu.

Znanost že lep čas dokazuje, da se ženske pritožujejo nad tem, da jim ni do hitrega spolnega odnosa zato, ker s tem ne zadovoljujejo intimnih potreb, kot zmotno misli marsikateri moški, saj v telesno bližino prihaja z nežnostjo, pozornostjo in sprejemom.

Moški spolnost doživljamo bolj premočrtno, neposredno. Lahko pa to globino razvijemo, zato pa smo v odnosu, da se drug od drugega naučimo, vendar se v njem moramo tudi sami počutiti varne in sprejete take, kot smo. Še enkrat, potrebni most med M in Ž gradimo s pogovorom in odgovornostjo, pomeni slediti sebi in potrebam (ne impulzom), čutenjem … šele tako slišimo sebe in partnerja/-ko, ker tako pridemo z njim v odprt, pristen stik. In to nam veliko pomeni, ker nam veliko da.

PREBERI TUDI:

Na pomoč: Ko zvečer "boli glava" ...

Zakonski in družinski terapevt Edin Duraković odgovarja na vprašanja o družinskih ter zakonskih težavah in o trpinčenju na delovnemu mestu (mobing). Vprašanje mu lahko zastavite TUKAJ.

V kolikor kljub prizadevanju para, še vedno ne steče kot si želita in hočeta in je tam začarani krog ponavljajočih se bolečin, je vedno na voljo strokovni terapevtski odnos, ki na varen način poseže po strukturnih in učinkovitih intervencah, ki globinsko preoblikujejo medgeneracijske vzorce ponavljajoče se stiske. Poiskati si pomoč, ko čutiš, da jo potrebuješ, je za osebo in njene odnose zlata in spoštovanja vredna iniciativa, ki odraža ravno to, o čemer pogosto terapevti govorimo, varen stik s seboj.

Še več o zakonskem in družinskem terapevtu Edinu Dorakoviću boste našli TUKAJ.