/11 /11

Ravno v drugem in tretjem letu otrokovega življenja pride do velikih sprememb. Ključna sprememba postane otrokova potreba po izgradnji svoje samostojnosti.

Gibljivost daje otroku občutek samostojnosti

Po besedah svetovalne delavke VVO Jesenice, Neže Ajdišek, je ena izmed glavnih sprememb v tem razvojnem obdobju otrokova povečana gibljivost, ki otroku odpre številne nove možnosti v okolju in to mu daje občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti. Otrok ima potrebo, da bi SAM obvladoval svoje okolje, stvari. Otrok običajno postane tudi bolj trmast in uporen. Hkrati pa možnost, da se oddalji od svojih najbližjih (mame), prinese tudi občutek strahu oz. potrebo po preverjanju tega, da ga odrasli še spremlja.

Moj pogled na svet

Če je v prvem letu starosti veljal samo naš pogled, pa v drugem letu starosti otrok že zna ločevati med lastno točko gledanja in točko gledanja drugih, med lastnimi hotenji, lastnim emocionalnim doživljanjem in pozicijo drugih. Na začetku je otrok odvisen od fizične prisotnosti objekta, ki zadovoljuje potrebe, konec tretjega leta starosti pa je vse bolj odvisen od lastnih, vase vgrajenih izkušenj.

Dobra navezanost med otroki in starši je osnova

Velikokrat so starši do otroka preveč zaščitniški. Otroku moramo pustiti, da naredi kdaj tudi po svoje. Namreč, če starši ne sprejemajo otrokovih poskusov, da bi obvladoval svoje okolje, stvari, potem bo otrok čutil neuspeh in zasmehovanje. Poleg tega naredimo otroku slabo, če vse naredimo zanj oziroma namesto njega (ga vedno oblečemo, mu vedno zavihamo rokave, mu vedno poberemo knjigico, ki pade s kavča). »Za otrokov razvoj je zlasti neugodno, če starši morda nezavedno želijo, da bi njihov otrok ostal dojenček. To ni potreba otroka, temveč potreba starša, ki je v skrbi za otroka našel svojo izpolnitev in se ji sedaj ne more odpovedati. Otrok bo tako izgubil občutek samokontrole in avtonomnosti, vanj se naselita dvom in sramežljivost, občutek, da ničesar ne zmore dovolj dobro ali sam. Pomembno je, da starši podprejo otrokovo samostojnost, da mu ob tem stojijo ob strani, ga pohvalijo, kadar mu nekaj uspe samostojno, ne pa da imajo tudi sami občutek, da jih otrok zapušča. Dobra navezanost med otroki in starši je osnova, iz katere otrok sedaj črpa zaupanje in samozaupanje za prakticiranje samostojnosti.«  pravi Neža Ajdišek, svetovalna delavka VVO Jesenice.

Navajanje na čistočo

V drugem letu starosti se otrok sreča z zahtevno nalogo imenovana – čistoča. Ajdišekova pravi: »Otrok se uči kontrolirati osnovne fiziološke potrebe (izločanje), kar je precej zahtevno opravilo. Za otroka je pač lažje, če se polula ali pokaka v hlačke, to zahteva dosti manj napora, kot pa opravljanje potrebe na kahlici. Pomembno je, da starši otroka pohvalijo za vsak najmanjši napredek in mu s pretirano grajo, kadar mu ne uspe, ne povzročijo prevelike stiske ali sramu.« Strokovnjaki opozarjajo, da se starši prepogosto borijo proti umazanim hlačkam, pozabijo pa pohvaliti čiste. Moramo pa biti pazljivi, da do otroka ne gojimo prevelikih pričakovanj, saj bo sicer doživljal stres in sram.

Neža Ajdišek poudarja, da je stroka glede tega, kdaj naj bi bil otrok dokončno suh in čist, neenotna. Nekateri postavljajo mejnik pri treh letih, drugi pri petih. Vendar pa se je v primeru, ko proces odvajanja od plenic traja zelo dolgo, smiselno posvetovati z izbranim pediatrom, da izključi morebitne organske vzroke za nezmožnost zadrževanja urina in blata.

Potrebno je upoštevati otrokovo zrelost

Tako kot v kuhinji ne obstaja samo en recept za isto jed, ga tudi pri navajanju otroka na kahlico ni. Vsi si želimo, da bi otroka čim prej navadili na njo, in se rešili plenic, vendar je potrebno pri tem upoštevati otrokove potrebe, želje, njegovo zrelost. Izkušnje staršev pogosto kažejo, da je odvajanje od pleničk lažje v poletnih mesecih, ko je toplo, ko so otroci manj oblečeni in pogosto zunaj.

Ne pozabite pohvaliti svojega otroka

Neža Ajdišek poudarja: »Nekateri otroci se čutijo pomembne in upoštevane, če imajo možnost izbrati kahlico ali nastavek za WC školjko, drugim je všeč, če lahko na kahlico prilepijo kakšne nalepke, spet tretji pa bi potrebo opravili izključno na školjki. Če opazite, da je otrok že dalj časa čist, ga spodbudite, da bi šel lulati ali kakati na kahlico. V začetku ga izdatno pohvalite že samo, če mu bo uspelo kratek čas sedeti na kahlici. Zamotite ga lahko tudi s kakšno pesmijo, milnimi mehurčki. Ko vstane, skupaj poglejta, če je "lužica", pohvalite ga, če je, ne pozabite pa tudi, da ni nobena "tragedija, če lužice ni". Otrok bo tako postopoma pridobil vedenje, da je kahlica tisti prostor, kjer se "lula in kaka". V začetku ga boste na kahlico morda posedli le enkrat na dan, kasneje dvakrat, potem trikrat in slej ko prej bo otroku uspelo.«