Ko sem pred 14. leti še delala kot vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu, sem iz prve vrste lahko opazovala iskriv, ranljiv, mehak in iskren otroški svet. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Poglejmo skupaj, kaj sploh je notranji otrok. Kako se odraža v našem odraslem življenju, ko imamo stik z njim prekinjen in kaj lahko naredimo.

Ko sem pred 14. leti še delala kot vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu, sem iz prve vrste lahko opazovala iskriv, ranljiv, mehak in iskren otroški svet. Takrat sem že imela nekaj znanja o notranjem otroku – sicer arhetipu, aspektu, ki intenzivno deluje v naši podzavesti – danes v nas kot odraslemu človeku. Sama sem namreč že izvajala terapevtske vaje in meditacije z notranjim otrokom, ki so meni osebno zelo pomagale v tistem obdobju.

Notranji otrok je, torej energija znotraj nas, ki je najbolj intenzivno povezana z našo čustveno ravnijo in čustvenimi (podzavestnimi) vsebinami.

V vsakemu izmed nas utripa ta energija, arhetip notranjega otroka. Gre za energijo iz obdobja našega zgodnjega otroštva in prvih nekaj let. Ta ista energija se še vedno izraža danes v našem odraslem telesu.

Svojega notranjega otroka slišimo v našem veselju, žal pa se najbolj pogosto in intenzivno oglaša skozi naše neizpolnjene čustvene potrebe, potlačena čustva, v naši osamljenosti, hrepenenjih, da bi nas končno nekdo zares imel iskreno rad, da bi nas videl, slišal, sprejel in nam dal ljubezen, nam ljubeče pokazal, da smo vredni, da smo dovolj dobri, da smo lahko to, kar smo in nas ne bo kritiziral, obsojal itn. Izraža se tudi v občutku nemoči, vlogi žrtve, občutku, da ne zmoremo, da smo brez podpore, da smo povsem sami. V resnici pa v naših globinah sam in osamljen čaka NA NAS NAŠ NOTRANJI OTORK (mala Sara, mala Sofia, mala Tadeja, mali Nik, mali Luka, mali Matjaž itn.)

PREBERITE TUDI: Zakaj smo starši jezni, ko otroci ne poslušajo?

Notranji otrok nosi čustvene zapise iz našega otroštva

Notranji otrok je torej povezan z našo čustveno ravnijo (smo namreč več-plastna bitja, ki imamo fizično telo, mentalno raven, čustveno raven in še druge višje, nevidne, duhovne ravni) nosi ključne čustvene zapise iz našega otroštva.

Lahko bi rekli, da arhetip notranjega otroka nosi zapise vsega, kar se nam je dogajalo v otroštvu, kako smo doživljali sebe, svet, okolico – prijetna in neprijetna doživetja. Vendar pa je večina „odtisnjenega“ na podzavestni ravni.

Ker je žal zares veliko posameznikov raslo v disfunkcionalnem družinskem okolju, čustveno (lahko tudi fizično) nepredvidljivem okolju, je večina ljudi svojega notranjega otroka zakopala, zaščitila in potisnila nekam daleč stran. Edino tako je bilo možno (čustveno ali fizično) preživeti. A tako so se ustvarili pogoji za izoblikovanje obrambnih mehanizmov, ki že sami po sebi povejo, čemu so namenjeni – obrambi torej. Enostavno povedno: bilo je prehudo biti samo otrok, ranljiv, odprt, mehak, nežen – zato ga je bilo potrebno zavarovati.

Kaj se zgodi, ko nismo v stiku z notranjim otrokom?

Vse to na žalost pomeni tudi, da smo potlačili veliko čustev (prijetnih in neprijetnih) in se oddaljili od svoje resnične biti/esence. Posledice tega se danes lahko kažejo na različne načine.

Najbolj značilno je, da smo veliko  „v glavi“ (dominanten razum), lahko zanikamo čustva in občutenja, jih racionaliziramo, ne čutimo pravega veselja, iskre, tudi depresija, tesnoba lahko nakazujeta na izgubljen stik z notranjim otrokom.

Ko pozabimo na notranjega otroka, je značilno tudi globoko hrepenenje po nekom, ki nas bi imel zares rad (bodisi da smo samski ali v paru). Zdi se nam, da nas nihče zares ne razume in sliši (tako kot je bilo v otroštvu; ko nas nihče zares ni videl, slišal naše čustvene potrebe). Tudi kronična osamljenost je lahko „pozabljen“ notranji otrok.

Ranjeni notranji otrok je pogosto povezan tudi z nizko lastno vrednostjo in nizko samozavestjo. Lahko je prisoten občutek, da ne zmoremo, da nimamo dovolj moči. Značilna je tudi vloga žrtve. Z izgubo stika z otrokom v nas izgubimo tudi pristen stik s tem, kar zares smo.

A vendar je vse to dobra novica, kajti notranjega otroka lahko zacelimo in mu povrnemo veselje

Ranjeni notranji otrok in obrambni mehanizmi, ki smo jih vzpostavili delujejo še danes in ta otrok v nas, čaka na nas, za njimi. Čaka, da ga bomo DANES MI končno videli, slišali, upoštevali, sprejeli in ga imeli radi – tako kot smo hrepeneli v otroštvu, pa morda tega nismo prejeli (na način kot smo mi potrebovali)

In potrebno je v resnici malo, kajti otrok je hitro srečen in zadovoljen. Ponovna povezava z notranjim otrokom nam lahko vrne izgubljeno veselje, iskro do življenja, radost, ljubezen, sočutje. Ko se povežemo z notranjim otrokom na ravni podzavesti, torej globlje preko ustrezne terapije, se začnejo zdraviti naše čustvene rane, ki jih najbolj prepoznamo v odnosih. A če želimo zares zaceliti rane notranjega otroka, moramo priti v stik s čustveno ravnijo in podzavestjo. Razumska raven običajno ni dovolj (v primeru, da smo rasli v disfunkcionalnem, destruktivnem okolju).

PREBERITE TUDI: Ko najprej znoriš, potem pa te muči krivda

Kako začeti delati z notranjim otrokom?

Prve korake lahko naredimo tako, da se v mislih spomnimo na notranjega otroka – nase, ko smo bili majhni in mu v mislih pošljimo lepe misli ter ga objemimo z ljubeznijo. Lahko poiščemo tudi fotografijo sebe, ko smo bili majhni in jo položimo na srce ter si povemo, da se imamo radi. Ob tem se nam lahko prebudi žalost, pridejo solze, ali pa veselje, morda pa tudi nič. Vse je v redu.

Naredimo lahko npr. meditacijo z notranjim otrokom: usedimo se v tišino in se umirimo. Sprostimo se ter vstopimo v globlje sproščeno stanje. Iz tega stanja se povežimo s svojim notranjim otrokom.

Napišemo lahko tudi ljubeče pismo svojemu notranjemu otroku.

Ali se vključimo se v terapevtsko delo.

Transpersonalna hipnoterapja in notranji otrok

Sama izvahjam transpersonalno hipnoterapijo in somatsko hipnoterapijo. Eden izmed številnih procesov v transpersonalni hipnoterapiji je tudi notranji otrok (tudi notranji straši). Transpersonalna hipnoterapija je sicer oblika dela na sebi, ki na prijeten in sproščen način odpira poti do razreševanja čustvenih blokad, potlačenih čustev, pomaga preobražati omejujoča prepričanja o sebi in odnosih ter nas podpira pri predelovanju neprijetnih (travmatičnih) spominov iz otroštva.

Posameznika pelje v prijetno sproščeno (človeku najbolj naravno stanje) stanje, ki se tako poveže s svojo najglobljo esenco, podzavestjo in nezavednim, ki sta edini točki, kjer lahko naredimo resnične spremembe. To stanje, je torej človeški psihi najbolj naravno in v tem stanju, je človek zmožen najgloblje preobrazbe.

Več o Transpersonalni hipnoterapiji najdete TUKAJ (možnost brezplačnih konzultacij).

Možnost dela z notranjim otrokom.

Mojca Koprivnikar, certificirana hipnoterapevtka

Transpersonalna hipnoterapija

Somatska hipnoterapija

www.mojcakoprivnikar.si