Naravni porod dobro vpliva na mamo in otroka. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

O naravnem porodu smo se pogovarjali z doulo Ano Pavec.

Kaj je naravni porod?

Naravni porod je porod, kjer se ženska prepusti dogajanju v svojem telesu in ji je omogočeno, da ob osebju, ki skrbno, a neinvazivno spremlja njeno in otrokovo stanje, porodi otroka vaginalno v svobodno izbranem položaju in le pod vplivom svojih lastnih hormonov. Boljši izraz za naravni porod, ki je danes vse prevečkrat pomanjkljivo tolmačen ali razumljen, je fiziološki porod – tak, ki v največji možni meri sledi zakonitostim ženskega telesa. Kakšen je optimalen naravni porod, ne moremo ugotoviti drugače kot z opazovanjem, zato v sodobni zahodni družbi le redko vidimo porod, ki je lasten vsem sesalcem, saj prevečkrat posegamo vanj in spreminjamo njegov tok, ne da bi se tega zavedali.

Kako naj se ženska na porod pripravi?

Sem zagovornica stališča, da v nosečnosti in v pripravi na porod skrbno izbiramo svoje vire znanja in informacij; naša kritičnost pa naj se ne omeji le na internet ali revije, ampak tudi na ljudi, ki jih poslušamo in jim zaupamo. Živimo v dobi poplave informacij, malo pozornosti pa namenjamo temu, kako se počutimo ob tem, ko nekaj preberemo ali izvemo. Menim, da je najboljša priprava na porod poglabljanje vase, v svoje občutke, strahove, želje; iskanje drugačnih poti, kot smo jih vajeni, kot nam jih narekujejo; vsakodnevno odločanje za samoto in tišino, kjer lahko razločujemo, kaj nam ustreza, kaj nas nagovarja, kaj pa ne. Svetujem, da postavljate veliko vprašanj – zdravstvenim strokovnjakom, ženskam, ki so že rodile, svojo mami, možu … Če vam kaj ni jasno, vprašajte. Najpomembnejše se mi zdi v nosečnosti pridobiti določene čustvene in socialne veščine, in ne le nabirati podatke – saj nas nosečnost in porod usposabljata za materinstvo, najzahtevnejše poslanstvo v življenju.

Kako naj ji ob tem pomaga partner?

Oseba, ki jo ljubimo, za katero smo se odločili in s katero sva sklenila, da bova sprejela medse otroka, je prva, ki ji lahko pripovedujemo o notranjih spremembah in doživljajih, ki se nam vsakodnevno pojavljajo. Mož ima pri mojem občutenju trdnosti, varnosti in slišanosti ključno vlogo. Če se odziva na to mojo potrebo, se lahko nanj oprem, se z njim pogovorim, mu potožim, pri njem dobim tolažilni dotik, pomirjenost. Pri porodu se vsaka gesta, vsaka beseda globoko zapiše v ženin spomin in ji ogromno pomeni. Pričakovanje otroka in najin odnos sta vse preveč prepletena, da bi lahko ta vidik zanemarili in se na porod in materinstvo pripravljali samostojno. Vrzeli, ki jih bova v nosečnosti povzročila ali dopustila, bodo slej kot prej prodrle na plano. Zato je skupna priprava na porod tudi skupno polaganje temeljev za srečno starševstvo in za dolgoročno gradnjo odnosa.

Kaj pa porodni načrt, je priporočljiv?

Če govorimo o tem, da napišemo svoj, osebni porodni načrt, da o porodu razmišljamo, si ga skušamo predstavljati, se odločamo, kateri posegi so nam sprejemljivi, za katere pa bomo naredili vse, da jih preprečimo, potem vsekakor. Ni nujno, da porodni načrt dejansko nesemo s seboj na porod in ga pokažemu svojemu porodnemu osebju. Pomemben je proces, ki se dogaja pri sestavljanju porodnega načrta. Če vemo, zakaj je v porodnem načrtu zapisana še tako na videz nepomembna malenkost, smo svoj cilj že skoraj dosegli – ne glede na situacijo bomo rahločutnemu osebju zmogli posredovati, kaj nam je pomembno pri rojstvu tega otroka, kje pa smo pripravljeni sprejemati kompromise in zakaj. Pisanje pa ima tudi posebno moč – ko poskušamo nekaj zapisati, se ustavljamo pri posameznih besedah in veliko bolj zavestno spremljamo, kaj se nam dogaja. Pri pisanju smo v dialogu s seboj in tudi s potencialnimi bralci porodnega načrta. Na nek način nas pisanje porodnega načrta obenem sili in vabi, da začnemo dopuščati tudi možnosti, da kaj pri porodu ne bo šlo tako, kot smo si zamislili. Napisan porodni načrt pa ima še eno prednost: ker je vsaka beseda zapisana premišljeno in v miru, ni nevarnosti, da bi bili nevljudni, in smo lahko priča pregovoru, da lepa beseda lepo mesto najde.

Kaj svetujete nosečnicam, ki jih je strah poroda?

Pravijo, da je strah v nosečnosti lahko zelo pozitiven, saj nas pripravi do tega, da ukrepamo takrat, ko je še čas za to. Pomembno je strahu prisluhniti, ne pa ga odrivati – sicer bo vedno večji in bolj nadležen in se lahko spremeni v paniko. Večkrat sem že bila priča temu, da se je pri porodu uresničil največji strah para, ki se jima je rojeval otrok, ravno zato, ker sta ga hotela potlačiti in zbežati čim dlje stran od njega. Koristi nam, če se vprašamo, zakaj se mi prebuja nek strah; na kaj od tega, česar se bojim, lahko vplivam, na kaj pa ne? Kje bi lahko več zvedela o tej težavi? Poznam koga, ki se mu je to zgodilo? Kako je on ravnal v tej situaciji? Kaj mu je pomagalo? Kaj bi verjetno pomagalo meni, če bi se to zgodilo? Nosečnicam svetujem, da se veliko pogovarjajo z ljudmi, ki jim zaupajo in ki jim nudijo podporo ter poskusijo svoje strahove predelati in razrešiti v razgovoru.

Ali lahko nosečnica sama vpliva na potek poroda, na čas poroda?

Nosečnica lahko sama izbere, kje bo rodila, kdo bo ob njej, kdo bo skrbel za njeno zdravstveno stanje (izbrana babica ali zdravnik), katere posege bo dovolila, kako bo spodbujala ugoden potek poroda z nefarmakološkimi ukrepi; lahko tudi odloča, kako dolgo bo čakala na naraven začetek poroda; nima pa nadzora nad tem, kdaj se bo porod dejansko začel (če ne pristane na umetno sproženje poroda), kdo po pomagal pri porodu otroka, če rodi v porodnišnici, kjer babice skrbijo za več porodnic hkrati in delajo v izmenah; kako dolgo bo porod trajal. Dobro je uravnotežiti potrebo po nadzoru in pa sposobnost prepuščanja stvari, na katere nimamo vpliva.

Zakaj naj se ne bi nosečnica poslužila sredstvom za lajšanje obporodnih bolečin? Kaj pa, če je porod zelo boleč?

Bolečina pri porodu je danes najbolj kontroverzna tema, saj imamo na eni strani mnenje, da je treba pri porodu »stisniti zobe in potrpeti«, po drugi strani pa »ne biti neumen in vzeti tisto, kar ti sodobna tehnologija nudi«. Menim, da sta obe možnosti nepremišljeni in neustrezni. Če se odločimo, da bomo po svojih najboljših močeh skušali premagovati porodno bolečino, ki je ne moremo zanikati, se na porod ustrezno pripravimo – naučimo se tehnik, ukrepov, položajev, s katerimi uspešno in učinkovito olajšamo porod in tako nadomestimo potrebo po zdravilih, ki imajo tudi veliko škodljivih učinkov; obenem pa dopuščamo, da bomo morda pri premagovanju bolečine potrebovali pomoč. Običajno se za to možnost odločimo iz zavedanja, da naravni porod dobro vpliva tako na mamo kot na otroka in da je za otroka najbolje, če se rodi neomamljen, mami pa se močno okrepita samozavest in samopodoba, saj je za napor, ki ga prestane pri porodu, bogato nagrajena s hormonskim koktejlom, ki se sprosti, ko se otrok rojeva po naravni poti in v nemotečem okolju – okopa se v oksitocinu, hormonu ljubezni, prolaktinu, hormonu materinstva in endorfinih, hormonih ugodja. Včasih pa so sredstva za lajšanje bolečine potrebna in v veliko pomoč. Včasih lahko počitek, ki ga omogoči zdravilo, ugodno vpliva na utrujenost porodnice in prepreči neželen poseg ali postopek, saj si telo opomore in lahko uspešno porodi otroka. Izbira za ali proti sredstvu za lajšanje bolečine naj bo po posvetu z zdravstvenim osebjem vedno prepuščena porodnici sami in treba jo je prositi za soglasje.

Če imate vprašanje o nosečnosti in porodu, ga lahko zastavite Ringarajinim strokovnjakom. Našli jih boste TUKAJ.