/11 /11

V sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih so nas otroke učili, naj molčimo in ne motimo, nikoli ne nasprotujemo in ne sprašujemo, da ubogamo brez vprašanj, da poskušamo ugoditi staršem, da smo vljudni, tihi, da se ne prepiramo, da se postavimo na zadnje mesto, da smo ubogljivi, požrtvovalni, dragoceni in neopazni v družbi pomembnejšega.

Odraščali smo kot starši, ki svoje otroke učijo vsega, česar niso učili nas: da so pomembni, da povedo, kar mislijo, da sprašujejo in razpravljajo, da mislijo z lastno glavo, imajo svoj odnos in mnenje ter se ne bojijo boriti zase, za svojo sedanjost in prihodnost, da se ne bojijo ničesar in da je vse, vse dosegljivo, če se dovolj potrudiš.

Hkrati pa je moja generacija množično ostala takšna, kot so jo učili: vedno maksimalno v službi svojih otrok, vedno tri korake naprej, da predvidi in odstrani vse ovire na svoji poti, vedno v tekmi za pravočasno jesti, spati, biti dobre volje; vedno v boju za najboljše, najbolj zdravo, najbolj kakovostno; vedno pripravljen, da jih zabava, animira, uči; žrtvujemo se zanje, ne jamramo in se ne pritožujemo, damo vse od sebe, tudi če smo mrtvi utrujeni in na koncu z močmi, in vse to tiho, vljudno, požrtvovalno in nevsiljivo.

Nevidni.

Nekoč za starše, zdaj za otroke.

Morda se skrivnost ravnovesja srečnega otroka in srečnega starša skriva nekje med našimi generacijami in sprašujem se, ali bo kdaj prišel čas, ko jo bo kdo odkril.

Vir: Mala Kme osvaja svijet