Ena od poti, kako lahko začnemo ženskam vračati zaupanje v njihovo porodno sposobnost in moč, je tudi ta, da z njimi podelimo navdihujoče porodne zgodbe, ki žensko opolnomočijo. (Freepik.com)

/11 /11

Mnogo nosečnic se tekom nosečnosti sreča z neprijetnimi občutki glede poroda. To je v bistvu povsem razumljivo, saj sodobne ženske glede poroda pogosto gojimo številna negativna in omejujoča prepričanja.

Razlog za to po mojem mnenju leži tudi v tem, da smo ženske precejšnji del svojega življenja običajno preko različnih virov in medijev preplavljene z negativnimi sporočili o porodu in porodnih izkušnjah drugih žensk. Tako ni čudno, da slej ko prej usvojimo in ponotranjimo prepričanje, da je porod povezan z doživljanjem nečesa neprijetnega, tudi bolečino in trpljenjem.

Ne čudi torej, da je zato danes večino sodobnih žensk poroda strah.

Vprašanje, ki si mi ob tem poraja, je, zakaj si ob že tako bogati dediščini travmatičnih porodnih izkustev za povrh predajamo še naravnemu porodu nenaklonjena negativna sporočila o porodu?

Komaj ženska sporoči veselo novico, že se nanjo zgrnejo sorodnice, prijateljice ali celo nepoznane osebe, ki bi ji rade zaupale lastne neprijetne zgodbe in izkušnje glede rojevanja. In ko ženska v iskanju informacij glede poroda odpre kakšno revijo ali bere objave na socialnih medijih, ni nič kaj dosti bolje.

Morda se premalo zavedamo, da ob tem, ko takšne negativne zgodbe in sporočila glede poroda delimo naprej, običajno spregledujemo dejstvo, da take zgodbe nosečnici v resnici ne služijo prav dobro.

Podzavest nosečnice ob vsrkavanju takih zgodb in sporočil porod namreč razume kot nekaj, čemur bi se bilo najbolje izogniti. In če k temu dodamo še to, da podzavest usmerja tudi telesne procese, bi nam moralo biti hitro jasno, da notranji um nosečnice v tem času prav zares ne potrebuje dodatnega goriva za to, da porod razume na tak način.

Težava pri vseh teh negativnih zgodbah o porodu je, da se v času poroda vsa ta skozi leta naložena negativna prepričanja o porodu zelo pogosto dvignejo na površje ter preko naših čustvenih odzivov preusmerijo telesne oziroma fiziološke in psihološke procese. Tako se bolj ali manj prične odvijati klasična porodna zgodba, o kateri je večina nosečnic poslušala praktično že od otroštva najprej.

Strah, ki se ob takem dolgotrajnem programiranju nalaga v našem umu in telesu, namreč pred in med porodom povzroči, da naše telo, napojeno z od strahu spodbujenimi stresnimi hormoni, postane napeto. Ta napetost pa potem ustvarja bolečino in telesu preprečuje, da bi na veliko lažji način opravilo to, kar naj bi po naravi poroda bila njegova povsem normalna fiziološka funkcija.

Rezultat je tako na koncu žal ravno to, česar so se ženske tako dolgo bale – boleč in čustveno naporen ter dolg porod ali pa nepotrebni posegi med porodom (intervencija).

Vidimo torej, da je za notranji um nosečnice - potem, ko je bila z negativnimi podobami poroda na nek način programirana že od malih nog - v času nosečnosti zelo blagodejno, da mu je prihranjeno dodatno nalaganje negativnega porodnega programiranja.

Ko nosečnica pričakuje rojstvo otročka, je ob povedanem po mojem mnenju velik izziv za sodobno nosečnico prav v tem, da se uspe odmakniti od negativnih porodnih zgodb in sporočil ter raje ponovno spozna, da je porod naravna in normalna izkušnja tako za njo kot za njenega otročka. In da je njena maternica popolno zasnovana, da lahko takrat, ko je ženska ustrezno pripravljena, podprta, globoko umirjena in tudi telesno sproščena, pripelje otročka na svet brez nevarnosti ali/in hude bolečine.

Ob tem seveda drži, da je pri porodu včasih res potrebna tudi medicinska intervencija, in takrat smo lahko hvaležni, da nam je na voljo. A dejansko je neizogibno potrebna in nujna precej manj pogosto, kot pa je izvedena.

In vsekakor je prav, da tudi negativne porodne izkušnje posameznih mamic dobijo pravi naslov in pravega poslušalca, da se rane pozdravijo in da do takih zgodb ne bi več prihajalo. Vendar pa sama menim, da nosečnice niso pravi naslov za te zgodbe.

Če namreč želimo, da mamicam v pričakovanju, njihovim otročkom in prihodnjim generacijam nosečnic ne bo odvzeto najbolj primarno naravno človeško izkustvo – naravno rojstvo, po mojem mnenju mlade ženske in nosečnice danes potrebujejo tudi to, da jim vrnemo modrost rojevanja, instinktivni porod in zaupanje vanj.

Ena od poti, kako lahko začnemo ženskam vračati zaupanje v njihovo porodno sposobnost in moč, je tudi ta, da z njimi podelimo navdihujoče porodne zgodbe, ki žensko opolnomočijo. Ko se namreč notranji um napaja s podobami lepih in navdihujočih porodnih zgodb, se v njem počasi rodi in zasidra tudi prepričanje, da je porod prav zares lepa, radostna in pozitivna izkušnja. In šele potem lahko porod tudi na telesni ravni postane nežnejša in udobnejša izkušnja.

Sama sem celosten in preverjeno učinkovit odgovor na to, kako priklicati naravne porodne instinkte in porod doživeti mirno, udobnejše in pozitivno, našla v pripravah na porod po metodi HypnoBirthing^®, ki me je tako navdušila, da sedaj tudi sama z njo pomagam nosečnicam do bolj umirjenih in pozitivnih porodnih izkušenj.

In ena prvih stvari, ki jim jih predam, je tudi to sporočilo:

"Prosim, samo vesele porodne zgodbe. Moj otročiček posluša."

Irena Jamšek Halas je certificirana učiteljica HypnoBirthing priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih tednih po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.