Iris Čelam opozarja, da materinstvo ni popolna pravljica, ampak obdobje polno stisk, o katerih ženske težko govorijo zaradi družbenih pritiskov in idealizacij. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

V drugem delu pogovora z mag. psihologije Iris Čelam se osredotočamo na tabu teme, povezane s poporodnim obdobjem. Iris spregovori o pritiskih, ki jih ženske doživljajo zaradi idealizirane podobe materinstva – o tem, da morajo dojiti, roditi brez protibolečinske pomoči, imeti urejen dom in biti ves čas srečne. Če tega ne zmorejo, jih preplavijo občutki krivde in sramu, zato se pogosto zaprejo vase in o svojih stiskah ne govorijo. »Če mamo vprašam, kako si, bo govorila o otroku, ne o sebi,« pravi Iris in opozarja, da je za zdravje mam in otrok nujno, da mamice začnejo govoriti o sebi, brez strahu pred kritiko. Materinstvo ni le srečno obdobje, ampak pogosto tudi eno najbolj zahtevnih in osamljenih, zato si ženske zaslužijo podporo in razumevanje.

Kakšne pritiske danes doživljajo mamice zaradi idealiziranega materinstva?

Ogromne. Pritisk, da morajo dojiti, čeprav včasih ne gre, da rodijo naravno, da so ves čas urejene, da je dom urejen, da so otroci urejeni in da morajo biti srečne in blažene. Če tega ne zmorejo, jih preplavijo občutki krivde, sramu in nezadostnosti.

Kako se to kaže pri mamicah, s katerimi delate?

Na delavnice o otrokovem razvoju pride veliko mamic. Ko pa razpišem delavnico o idealizaciji materinstva, osamljenosti ali stiskah mamic, je zanimanja bistveno manj. Te teme so še vedno tabu. Šele po več srečanjih, ko se ustvari zaupanje, na plano privrejo prave zgodbe. Takrat mamice prvič odkrito priznajo: »Ne zmorem, ne spim, težko mi je.«

Zakaj mislite, da je tako težko govoriti o sebi?

Ker preprosto ne znamo. Vsa pozornost in energija mame v poporodnem obdobju je usmerjena v dojenčka. Ko vprašam: »Kako si?« Mi pogosto odgovorijo: »Boljše, ker zdaj spi, boljše, ker nima več kolik, …« Enostavno ne najdemo besed, da bi ubesedile, kako se počutimo kot samostojne osebe. Hkrati pa je prisotna tudi velika zadrega, saj jim je preprosto neprijetno povedati, da so slabo, da so preutrujene, da so osamljene.

Kakšno vlogo pri tem igra družba?

Zelo veliko. Oglasi, mediji, družbena omrežja, porodnišnica, povsod se izpostavlja in prikazuje podoba popolne mame. Po porodu so vsi usmerjeni le na dobrobit otroka, medtem ko se na počutje mame pogosto pozabi. Pomembno je, da je fizično čim prej v »formi«, da poskrbi za otroka, njeno psihično počutje in njena dobrobit pa sta odrinjeni na stran. Čeprav je največja dobrobit za otroka prav to, da je mama psihično v dobrem stanju, se ta vidik žal pogosto spregleda.

Kako se mamice odzovejo, ko jim daste prostor, da povedo svojo resnico?

Ni jim lahko. Pogosto so v zadregi. Zelo težko povedo na glas: »jah, moj otrok mi gre včasih pač na živce«, ali pa »dolgčas mi je v porodniški« in podobno. Potrebujejo kar nekaj spodbude, potem pa sledijo solze, smeh, olajšanje.

Kaj bi sporočili mamicam, ki se bojijo govoriti o svojih občutkih?

Da niso same. Da je v redu, če jim je težko. Da ni treba biti popolna. Materinstvo je res zahtevno in osamljeno, zato si zaslužijo podporo. In naj si zapomnijo: če si upajo priznati, da so v stiski, niso šibke, ampak izjemno pogumne. To pri mamah, s katerimi delam, tudi spodbujam. Spodbujam jih, da o tem spregovorijo z drugimi mamami, ker bodo tudi njim takoj zmanjšale stisko. Pomembno je, da podpiramo ena drugo na vsakem koraku. Ko boste naslednjič želele določeno mamo kritizirati, se spomnite, da ne veste njene zgodbe. Raje jo podprite.

PREBERITE TUDI: 3. del intervjuja: Zakaj mame potrebujejo več podpore?

__________________________________________________________________________________________________________

Iris Čelam, mag. psihologije, specializirana za obpoporodno in poporodno psihološko podporo. Iris je skozi svoje delo razvila celosten pristop, ki vključuje individualno psihološko svetovanje, podporne delavnice in inovativne poporodne oddihe. Njena misija je razbijanje tabujev, povezanih z materinstvom, ter opolnomočenje žensk, da sprejmejo svojo novo vlogo in se spopadejo z izzivi, kot so ambivalenca, občutki krivde in dvomi.   S svojim delom si prizadeva razbremeniti matere in jim ponuditi varno okolje, kjer lahko poiščejo podporo, delijo svoje izkušnje in najdejo odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo. Hkrati poudarja pomen grajenja skupnosti, saj verjame, da sodobne matere potrebujejo več kot zgolj informativne vsebine – potrebujejo pristno povezavo, razumevanje in občutek pripadnosti.