Tako kot je za avtentično starševstvo pomembno, da se čim prej poslovite od podobe popolnega starša, je za otrokovo sproščeno in svobodno otroštvo pomembno, da se čim prej poslovite od podobe popolnega otroka. (Foto: Freepik)

/11 /11

Povsem normalno je, da se življenje novopečenih staršev vrti povsem okrog novorojenčka, ki je popolnoma odvisen od njune skrbi in ljubezni. Biti v središču sveta svojih staršev je pravzaprav ključno za preživetje nebogljenega dojenčka.

Toda, če otrok ostane središče družinskega življenja predolgo, to škodljivo vpliva tako na otroka kot starša in celotno družino.

Preverili smo, kaj starši pravzaprav nevede sporočamo otroku, ko tudi kasneje, ko otrok potrebuje vse več časa in prostora brez staršev ter njihove skrbi in nadzora, še vedno ostaja center družinskega življenja.

Ne zaupam ti, da zmoreš sam

Če otroka nenehno opazujemo - pa četudi ga pri tem spodbujamo in učimo, popravljamo in hvalimo -, mu s tem v resnici sporočamo, da mu ne zaupamo, da bi se lahko spodbujal, učil, popravljal in pohvalil tudi sam.

In tako mu v resnici vse bolj šibimo tako njegovo samozavest kot samospoštovanje, ki si ju otrok ne more razvijati, saj je vse bolj odvisen od starševskega pogleda in ocene njegovih dejanj.

Nasvet: Dopustite otroku, da svet in življenje odkriva tudi brez vašega vmešavanja in nadzora. Brez vašega modrega pogleda, ki bi ga sicer res lahko obvaroval pred marsikatero napako in poškodbo, toda ga hkrati oropa dragocenih življenjskih izkušenj, ki jih lahko pridobi le, če vse te reči počne popolnoma sam.

PREBERITE TUDI: Kako pomagati perfekcionističnemu otroku?

Če si ti popoln otrok, sem jaz popoln starš

Starši svojega otroka pogosto postavijo v središče svojega in družinskega življenja tudi zato, da se preko njega potrjujejo. Ker, če je namreč otrok "popoln", to pomeni, da ima gotovo tudi popolnega starša, ki je vzgojil tako idealnega otroka.

Zato staršu to, da je otrok center njegovega življenja, da čim več priložnosti, da lahko pazi, ali je otrok zares čim bolj takšen, kot si ga je v svoji glavi narisal oziroma kot bi moral biti. Da se čim bolj "pravilno" vede, govori, misli in čuti. Da je svojemu staršu zares v ponos. Toda, ali imamo otroke za to, da bomo z njimi krpali lastno ranjeno samopodobo? Seveda, da ne. 

Nasvet: Tako kot je za avtentično starševstvo pomembno, da se čim prej poslovite od podobe popolnega starša, je za otrokovo sproščeno in svobodno otroštvo pomembno, da se čim prej poslovite od podobe popolnega otroka. In se raje radovedno posvetite resničnemu otroku, ki se razvija ob vas.

PREBERITE TUDI: Kakovosten odnos z otrokom - 10 zlatih pravil

Od tvojega počutja in sreče sta odvisna moje počutje in moja sreča

Pri večini staršev se dinamika odnosa med njimi in otroci odvija nekako takole: ko je otrok priden, poslušen in srečen, je tudi starš zadovoljen in srečen, ko pa otrok ni ok in "dela težave", pa se tudi starš ne počuti dobro oziroma je vse narobe. Ker nam staršem seveda ni vseeno, kako se počutijo naši otroci.

Toda, če je otrok središče starševskega in družinskega življenja, je kmalu čutiti, kot da je to, kako se bodo danes počutili starši in kakšen dan bomo imeli kot družina, povsem odvisno od otrokovega počutja. Če je otrok siten, imamo vsi v družini pokvarjen dan, če pa je vstal dobre volje, smo tudi starši veseli in srečni.

To pa je vsekakor prevelika odgovornost za otroka - biti odgovoren za to, kako se bodo počutili starši in kakšna bo družinska dinamika.

Postavite si naslednja vprašanja: Kako poteka moj vsakdan - je v njem ostalo še dovolj časa za vse tiste reči, ki veselijo samo mene? Sem zaradi starševstva preveč zanemaril svoje osebne potrebe in strasti? In kdo je odgovoren za moje počutje - otrok s svojim (ne)sodelovanjem ali jaz sam? Kdo pravzaprav sem, če za hip odmislim svoje starševstvo, in ali sledim svojemu poslanstvu ne glede na to, da sem mati/oče?

PREBERITE TUDI: BLOG - Ko odgovornost elegantno prenesemo na drugega

Ti si kriv za vse družinske težave

Ko odgovornost za lastno počutje in to, kako bo potekal družinski dan, preložimo na otroka in njegovo pridno/poredno vedenje, otroka obremenimo z neznosnim občutkom krivde.

Vsakič, ko nam v družini ne gre, je otrok tisti, ki se počuti krivega, pa če ga za to okrivimo ali ne. Tudi, če mu ne rečemo "Vidiš, zaradi tebe ne gremo na izlet, ker si se zjutraj tako obiral!", ali mu celo rečemo "Ne, nisi ti kriv za to.", se bo otrok počutil krivega. Občutki krivde pa so poleg sramu glavni rušitelji zdrave integritete in samospoštovanja.

Nasvet: Če hočemo otroku z ramen odvzeti rušilne občutke prevelike odgovornosti in krivde, moramo odrasli za vsa svoja dejanja polno prevzemati odgovornost. Tudi takrat, ko smo neko odločitev sprejeli zaradi otrokovega vedenja. To pa lahko storimo zgolj takrat, ko se zares vedemo in čutimo odgovorne. Ko znotraj sebe potihoma ali/in nezavedno ne krivimo otrok, da smo zaradi njih znoreli ali so nam otroci s svojim porednim vedenjem pokvarili družinski dan ali celo življenje, ker so tako zahtevni.