Pomembno je kakšen pečat pusti rojstvo otroka mamici.

/11 /11

Priprave na porod se začnejo že v nosečnosti.

Ko mamica izve, da je noseča, jo običajno poleg neizmernega veselja obhaja tudi strah. Začne se spraševati, kakšen bo njen otroček, bo veliko jokal, bo spal ponoči in kako se bo njeno življenje spremenilo, kako bo sprejela novo vlogo, kakšna mamica bo ter seveda kakšen oče bo partner, kako bo starševstvo vplivalo na njun partnerski odnos, mu bo všeč z nosečniškim trebuščkom … Odpirati se začne polno vprašanj, ki prebujajo celo paleto čutenj in na katera si lahko vzame več mesecev, da poišče odgovore.

Običajno se v prvem tromesečju zdrave nosečnosti bodoča mamica ukvarja s svojim telesom, spremembami na njem, nihanjem počutja in uravnavanjem prehrane ter gibanja. V drugem, mirnejšem, tromesečju pa je v ospredju že majhna pikica, ki jo čuti. Začenja se razvoj čedalje bolj globoke povezanosti s svojim otrokom. In ravno to obdobje lahko še okrepi čustva strahu, tudi žalosti in nemoči, saj postaja nosečnost bolj vidna. Zadnje tromesečje pa je na vrsti umirjanje in gnezdenje ter priprava na porod. Čustveno se oba starša začneta pripravljati na prihod dojenčka. Rojstvo, ki bo zanju pomenilo najbolj ranljiv trenutek v njunem življenju. Ki ju bo lahko izjemno povezalo v starševstvu in partnerstvu. Mamica se začne spraševati, kaj si želi na porodu, kako bi želela, da porod poteka in kakšno naj bi bilo njeno prvo snidenje z otročkom.

Umirjanje mamice pred porodom je pomembno

Vse prevečkrat se zgodi, da se umirjanje mamice pred porodom, ko zbira energijo za porod in se pripravlja na sprejem novega člana v družino, kar preskoči ali spregleda, kar pa lahko pušča posledice na materinem stiku z otrokom in njenem prehodu v sproščeno materinstvo. Če mamica ni v stisku s seboj, ne bo zmogla v tolikšni meri zadovoljiti potrebe prihajajočega otročka. In bo zato oškodovana za povezanost, rahločutnost in zaupanje v lastno materinstvo. Narava nas uči, da si je pred prihodom novih članov v družini potrebno zagotoviti mir in varnost. Poskrbimo, da se tam, kjer bomo živeli z otročkom dobro počutimo. V partnerstvu, ki bo postalo starševstvo, pa naj bo prisotna čustvena varnost, medsebojno zaupanje in spoštovanje.

Tudi partnerstvo se mora pripraviti na porod

Pomembno je, da se s partnerjem pogovorimo, kako nam lahko stoji ob strani, pri čem nam lahko pomaga, kakšnem so naše želje in česa ne želimo na porodu. Porod je ciljna črta celotnega procesa nosečnosti, ki sva jo prehodila skupaj in sedaj se bližava ciljni ravnini. Kako bova stopila čez? Kako bova sprejela medse novo življenje, ki sva ga ustvarila?

Prvi stik z otrokom

Ob srečanju s svojim dojenčkom običajno mamico spremljata olajšanje in sreča. Nekaj trenutkov se lahko v tem sprosti in prepusti poglobljenemu očesnemu stiku, božanju in ljubkovanju svojega srčka. Vzpostavlja se mehanizem navezanosti, ki spremlja odnos matere in otroka celo življenje. Potem pa lahko nastopijo skrbi, kako poskrbeti zanj. Najpogosteje glede dojenja. Da bi takšna umirjenosti traja dlje, lahko k temu pripomoreta oba starša. S pridobivanjem informacij in sprejemanjem znanj dobrih praks si lahko pripravita odskočno desko h lastni gotovosti in zaupanju v starševstvo. Naj to ne bo »materina skrb«, temveč nekaj kar povezuje celotno družinico. Običajno je vsakršna sočutna spodbuda partnerja več kot dobrodošla, saj se dojenja morata naučiti tako mamica kot otrok. Ker gre za ranljiv in nežen stik, lahko mamica ob tem čuti tudi žalost, skrbi in nemoč. Vendar bo to lažje prestala le, če bo v stiku s sabo in ob podpori partnerja.

Čas samo za novo družinico

Zato naj prvi dnevi novopečene družine potekajo brez vdorov drugih, posebno tistih, ob katerih se starša ne počutita dobro. Nič ni narobe, da zavarujemo svoje najbližje, da postavimo mejo in začutimo, kdaj ni primeren čas za obiske. Otrok potrebuje mir, mater in očeta, ki sta mu na voljo. Vsi ostali pa ga lahko občudujejo prek drugih komunikacijskih kanalov.

Priprave in informacije že v nosečnosti lahko pomagajo, da je začetek materinstvo sproščen, mamica umirjena in v stiku s sabo, saj bo le tako lahko prepoznala potrebe svojega dojenčka, ga začutila in umirila. Oče pa bo na pragu svojega starševstva tako lažje poskrbel za mamico in (čustveno) varnost svoje družinice.