Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
|
/11
Soočenje
»Z ničemer se nismo mogli pripraviti na to, kar se je zgodilo. Veš, da se lahko zgodi, misliš, da se dogaja le drugim, bojiš se, da se bo zgodilo tebi. Če si predstavljaš ali ne, če je pričakovano ali ne, vedno je to šok – kot da bi me nekdo z vso silo boksnil v trebuh, a bolečina kar ne popusti … « oče |
Ko se zgodi tisto, kar se vedno dogaja samo drugim, na kar včasih pomislimo, da se lahko zgodi tudi nam in to misel hitro odženemo, se nam ustavi čas. Počutimo se kot v nadrealistični zgodbi ali hudih sanjah, v katerih kanček nas samih upa, da so to le sanje in se bomo enkrat zbudili iz nočne more, si oddahnili in živeli naprej. Realnost je tako boleča, da ji kar ne moremo verjeti. Ko se zjutraj zbudimo, se takoj spomnimo na to, kar se je zgodilo in bolečina se vrne v vsej svoji razsežnosti, globini in neustavljivosti. Pred njo smo popolnoma nemočni, kakor smo nemočni pred smrtjo, ki je tako grobo posegla v naše življenje. Stalno nas opominja na realnost, ki jo bomo enkrat morali sprejeti.
Nemoč, jeza, krivda
Ko smo enkrat postavljeni pred tako dokončno dejstvo, kot je terminalna bolezen ali smrt otroka, se pred njim počutimo popolnoma majhni in nebogljeni ter do konca nemočni. Popolnoma smo izgubili vso kontrolo. Čisto ničesar več ne moremo spremeniti. Lahko le sprejmemo. A kako sprejeti? Naše telo in duša se temu upira in se še vedno bori. Ne moremo verjeti in se sprašujemo, zakaj se to dogaja ravno v našem življenju. Smrt otroka doživljamo kot krivico in to dejansko je v vsej njeni nepopravljivosti. Jezimo se na situacijo in življenje, naravo in vesolje, boga, ki to dopušča, iščemo krivce, odgovore o krivdi iščemo tudi v sebi: »Če bi ravnal-a drugače, pa morda …« Seciramo sebe, situacijo, vpletene, počutimo se krive, ker smo mi še živi.
Žalost in žalovanje
V nas pa tiho zvoni zvonček, ki nam govori o tem, da se bomo nekoč morali sprijazniti, saj nam dejansko ne preostane nič drugega: »Naj se borim s smrtjo?!« Spoznanje, da kljub temu da sedaj imamo rešitve, vemo, kakšna ravnanja bi bila pravilna, dokončnosti stanja ne spreminja. Počasi se v nas naseli občutek vdanosti, ki v nas sproži žalovanje. Spoznam, da je moja največja moč in kontrola v sprejetju dejstva, da gre življenje naprej in da bom moral-a z izgubo živeti. Še ne vem kako, a vem, da bom moral-a. Žalost in jok sta tista, ki mi pomagata olajševati, počasi izmivati bolečino krvaveče rane in začeti ceniti dragocene trenutke, ki mi jih je življenje dalo preživeti s tem čudovitim bitjem.
Strah in preživetje
Nepredvidljivost (izguba kontrole), morda tudi nenadnost in nepredstavljiva bolečina situacije v nas zbudi strah pred novo podobno izkušnjo. Lahko postanemo preveč skrbni, povsod vidimo nevarnost ali pa se s tem soočamo tako, da spustimo vso kontrolo in živimo bolj tvegano, saj čutimo, da nimamo več ničesar izgubiti.
Sočutje
Boleče situacije, ki smo jih priča v svetu, nas spominjajo na bolečino naše situacije, saj ob tem ponovno podoživljamo svojo (podobnim situacijam se izogibamo ali jih iščemo), lahko pa ob lastni bolečini tako zabrazgotinimo svoje srce, da ne moremo več čutiti niti biti sočutni. Ko smo lahko sočutni (do sebe in drugih in nas to ne sesuje), pomeni, da se je v nas ponovno naselilo življenje …
Otroci bolečine ob smrti ne doživljajo nič manj intenzivno kot odrasli. Zagotovo jo občutijo še bolj, saj še nimajo do konca zgrajenih obramb in razumevanja, ki bi jim pomagalo situacijo osmisliti in ovrednotiti. Ker so otroci in tako bistveno bolj nemočni kot odrasli (pa že odrasli se počutimo popolnoma nemočne!), so v situaciji popolnoma izgubljeni in jih je na smrt strah. Morda niti še ne zmorejo dojeti dokončnosti smrti niti smrti same, čutijo pa pogrešanje in praznino, ki jim je ne bo mogel nadomestiti nihče. Ker je tudi zanje izguba zelo boleča in ker se ne zavedajo redkosti situacije, se bojijo izgubiti tudi ostale pomembne jim osebe: mamico, očka, dedka … in v tem strahu so popolnoma nemočni.
Kako naj pomagam otroku …
… če komaj zmorem preživeti iz minute v minuto v moji lastni bolečini? Ja, otroci so v primerih smrti zaradi bolečine staršev velikokrat spregledani, prepuščeni samim sebi. Starše nas lahko potegne tako globoko v lastno bolečino, da ni prostora za otroka, ki je ostal. Ta otrok se počuti krivega, ker ne zmore potolažiti svojih staršev (se umakne, postane besen, skrbi …) ali celo, da ni on umrl namesto bratca, sestrice. Ne čuti se ljubljenega, čuti, da so imeli starši pokojnega otroka rajši od njega (sram, nevrednost). Pomembno je, da vidim tudi otrokovo bolečino, čeprav se mi zdi, da ničesar ne dojema in je v svojem svetu. Videz vara!
Pomembno je:
S tem, ko pomagam otroku osmisliti nesmisel smrti, si smrt lastnega otroka osmišljam in žalujem tudi sam-a. |
Starši poskrbimo zase tako:
|
PREBERITE TUDI:
37
9
4
4
Nos.
пеперутка16
Kako majhnim otrokom čistite nos?
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
