Ne pozabite: sproščen starš = sproščen otrok.

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko otroka peljemo na otroško predstavo, razstavo ali v kino, ne poskrbimo le za družinsko zabavo in nove informacije za otrokovo radovedno glavo, temveč mu omogočimo tudi odlično priložnost za učenje socialnih veščin, ki jih mora obvladati pri obisku javnih prostorov.

Verjetno je vsak starš že bil kdaj v situaciji, ko bi se zaradi otrokovega neprimernega vedenja, najraje ugreznil v tla. In to ne samo v trgovini.

Kako torej otroka pripraviti na obisk lutkovne predstave, muzeja ali kina? 

Sproščen pogovor

Vam je znano tisto, ko na parkirišču pred stavbo, kamor greste na predstavo, otroku dajete pomembna navodila tik pred zdajci? Otrok vam seveda odgovarja "Ja ja, razumem. Gremo že!", v resnici pa je z eno nogo (ali celo obema) že pri predstavi, ki se je noro veseli. 

Sprijaznite se, takšna priprava enostavno ne deluje. Če se želite z otrokom o pravilih, ki veljajo v javnih prostorih, zares pogovoriti, si boste za to morali vzeti več časa.

Tega se lahko lotite že teden dni pred predstavo, si izposodite kakšno knjigo na to temo ali zgolj sami premislite, kaj bi zares želeli sporočiti otroku. Pogovora se lotite sproščeno in radovedno, pri čemer postavljajte tudi vprašanja, ne pa le ukazujte, kako se mora otrok vesti. Skupaj z otrokom odkrivajte, zakaj moramo biti v knjižnici čim bolj tiho, zakaj na predstavi ne tekamo naokrog in zakaj v kinu ne vstajamo. Če bo otrok sam prišel do teh zaključkov, bo pravila veliko lažje spoštoval.

Ne izsiljujte in ne grozite

Izsiljevanje in grožnje so zelo pogost vzgojni prijem, ki ga starši uporabimo, ko več ne vemo, kaj bi storili. Pri tem ne pozabite, da vzgoja, ki temelji na izsiljevanju in grožnjah, morda deluje le na začetku, toda sčasoma nas otroci več ne jemljejo resno oziroma smo prisiljeni kazni vse bolj zviševati, da dosežemo nek učinek. Je to res odnos, ki ga želimo s svojim otrokom?

Seveda je pa popolnoma legalno, da otroku, ki ste mu prej razložili vsa pravila vedenja v javnem prostoru, in se jih kljub opozorilom ni držal, poveste, da za nekaj časa pač ne bo več šel z vami na predstavo ali v kino, ker se ni držal pravil in vas je spravljal v zadrego.

Če se boste z otrokom o tej temi tudi pogovarjali, bosta skupaj z otrokom gotovo našla rešitev in možnost za novo priložnost.

Kaj storiti, ko otrok očitno moti predstavo?

Če ste se znašli v situaciji, ko otrok enostavno ne zmore upoštevati pravil in očitno moti ostale ljudi v prostoru (otroke in igralce, ne stare mame, ki vas "čudno" gledajo), pač ni druge kot da zapusite prostor. Če je potrebno, otroka fizično zagrabite in odnesite na hodnik ali v avto, kjer mu mirno in odločno povejte, zakaj sta zapustila prostor.

Pri tem se potrudite, da ste čim bolj empatični, ne pa jezni: "Vidim, da danes ni pravi dan za tole predstavo, saj težko sediš pri miru in si tiho. Zagotovo si opazil, da si vse bolj motil tako ostale otroke kot igralce, ki so zaradi tvoje glasnosti vse težje opravljali svoje delo - igrali igrico, ki sva jo prišla gledat. Zato sem te moral/a odnesti ven."

Če se otrok umiri in menite, da je sposoben za drugo možnost, mu jo le dajte. Toda, če ste mnenja, da je bolje, da obisk predstave prestavita na drugič, brez slabe vesti odidte domov. Četudi bo otrok strašno jezen in razočaran.

PREBERITE TUDI: Vzgojite vljudnega otroka

Kaj pa, ko joče in kriči drug otrok?

Tolerantni starši na otroški predstavi ne pričakujemo smrtne tišine. Še posebej, če gre za predstavo za najmlajše, ki so težko dolgo časa na miru in tiho. Zato se zaradi občasnega otroškega joka, smeha ali kobacanja po tleh gledališča ali kina verjetno ne boste razburjali. Tako kot so na sproščenih delavnicah in predavanjih zaželjene tudi mamice z dojenčki, ki med predavanjem otroka pestujejo in nahranijo.

Toda v resnici imamo ljudje zelo različne osebne meje, zato je naloga vsakega posameznika, da mami ali očetu z glasnim otrokom sporoči, če ga ta moti pri ogledu predstave. Če boste to storili na nežen in razumevajoč način (na primer: "Zares razumem, da je otrok težko tiho in da se zelo trudite, da bi ga umirili, toda vse bolj me moti njegov jok in enostavno ne morem slediti predstavi."), se bodo starši gotovo uvidevno odzvali in se z otrokom vsaj za nekaj časa odstranili iz prostora. Včasih se namreč starši niti več ne zavedamo otrokovega glasnega vedenja, ko smo z njim obkroženi vse dni.

Morda pa utrujeni mami ponudite pomoč in prevzamete jokajočega dojenčka, ki se bo v vašem naročju "čudežno" pomiril. Če boste to storili z empatijo, ne pa z odnosom "Da vam pokažem, kako se to dela!", vam bo mama neizmerno hvaležna.