Mateo je domov odšel z kisikom. Res me je skrbelo, ali se bom znašla z vsemi temi cevkami kabli in sploh z njim, ker je moj prvi otrok, ki nas je presenetil tako zgodaj. (Osebni arhiv)

Mateo se je rodil v 24. tednu (FOTO: osebni arhiv)

Prva prijateljica hobotnica (FOTO: osebni arhiv)

Kengurujčkanje (FOTO: osebni arhiv)

Mateo je zdaj navihan enoletnik ...

... ki je živahen, poln energije in neprestano čeblja (FOTO: osebni arhiv)

/61 /11

Moja nosečnost je bila vse prej kot lepa, tudi končala se je zelo hitro, saj je kmalu prišel dan, ko se mi je v trenutku vse zrušilo. Zaradi obilne krvavitve (ki je bila večja kot navadno) sem spet obiskala urgenco. V čakalnico me je prišla iskat zdravnica. Do ordinacije me je mirila, ker sem bila vidno prestrašena, da saj bo vse v redu, da je verjetno kriv stres ali pa sem se preveč naprezala. Čez par minut je bilo jasno, da to ni to . Nikoli ne bom pozabila njenih besed: »Gospa, odprta ste 3 centimetre, najverjetneje boste danes rodila.«

PREBERITE TUDI: Resnične zgodbe nedonošenčkov in njihovih družin

Pot v Ljubljano

ŠOOOOK! Kaj pa zdaj? Noseča sem bila komaj 24 tednov. Dobim prvo dozo zdravila za otrokova pljučka, naložijo me v rešilca in odpeljejo v Ljubljano. Pot od Postojne do Ljubljane se je zdela dolga celo večnost, vmes pa me je babica mirila, naj ne jokam, da bo še vse v redu. V Ljubljani me sprejmejo v porodnišnico, ampak ker so se krvavitve umirile, popadkov pa ni bilo, se odločijo da poroda ne bodo sprožili, saj za tako majhne otročičke vsaka minuta, ura, dan v trebuhu še kako šteje. Namestijo me na oddelek. Drugi dan dobim še drugo dozo zdravil za pljučka. Vse je kazalo, da so se stvari umirile in da bom pač preostanek nosečnosti preležala v porodnišnici. Dokler ni prišel naslednji dan in z njim obilne krvavitve ter popadki.

"Po naravni poti se otrok ne bo rodil živ."

Sestra me odpelje v porodno sobo, v kateri bom, po njenih besedah, dokler ne rodim. Takrat sem poklicala partnerja, ki je bil v roku 1 ure pri meni v porodni sobi, tudi on v šoku. Popadki so se stopnjevali, voda mi je odtekla nato pa spet šok. Otrokov utrip je začel slabit. V sekundi je bila porodna soba polna zdravnikov, sester. Naredili so mi ultrazvok in po njihovih obrazih sodeč ni bilo pričakovati nič dobrega. Otrok se je postavil v prečno lego, ne zaznajo mu utripa, posteljica se je začela luščit. Ginekolog me je postavil pred dejstvo, da se otrok po naravni poti najverjetneje ne bo rodil živ, če pa se, so pa velike možnosti za možganske krvavitve. Druga možnost je bil carski rez, pri katerem mi ne morejo zagotoviti, da bo otrok preživel porod, ampak da lahko sama zberem. Ni bilo potrebno niti razmišljati - v minuti so me odpeljali v operacijsko sobo, naslednjo minuto sem že spala.

Mateo, 610g, 32cm, 24.teden (FOTO: osebni arhiv)

24. tedenski Mateo, težek 610g in dolg 32 cm

21.8.2019 ob 18.55 se je rodil v 24 tednu moj mali čudež po imenu Mateo, težek 610g ter 32 cm dolg. Mateo ob rojstvu ni zadihal sam, bilo je potrebno oživljanje. Po parih minutah je zadihal sam, potem so ga intubirali in prepeljali na intenzivno nego. Partnerja so po sprejemu Matea na intenzivni odpeljali tja, mene je pa to čakalo komaj naslednji dan.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Mala Iva, velika borka

Prvi obisk

Dopoldan je prišel partner in me odpeljal na intenzivno. Takoj naju je pričakala sestra, ki nama je razložila, kako si morava umiti roke, kako razkužiti, saj je to zelo pomembno. V tistem trenutku mi je po glavi hodil samo moj fant, saj sem komaj čakala, da ga vidim. Sestra naju odpelje v sobico, v kateri je bil. Še dobro, da sem bila na vozičku. Na to, kar te čaka tam, te ne more nihče pripraviti. Njegov inkubator je stal čisto na koncu sobe ob oknu, pokrit je bil z pisanim pregrinjalom. Sestra dvigne pregrinjalo in tam je bil moj fant, tako drobcen, obdan s cevkami, kabli in niti malo podoben dojenčkom, ki sem jih vajena - a zame še vedno najlepši otrok na tem svetu. Solze sreče, da ga imam, solze strahu, kaj sledi. Sestra mi odpre inkubator, da ga pobožam. Tresla sem se cela, predvsem zaradi strahu, ker je tako drobcen, malo večji od moje roke, bala sem se, da ga ne poškodujem.

Dnevi na intenzivni enoti

Dnevi so minevali in tako je tudi njegovo zdravstveno stanje nihalo ali kakor sem jaz temu rekla, 1 korak naprej, 3 nazaj. Vsak dan znova sem s cmokom v grlu prihajala v Ljubljano, ker nisem vedela, kaj me čaka, ko pridem. Vsakič znova sem vedno najprej poiskala zdravnico oz sestro, ki je skrbela za njega tisti dan. Vsako jutro sem tudi poklicala na oddelek, vendar vem, da se pri tako majhnih v parih urah lahko vse spremeni. Mateo je imel kar pogoste dihalne stiske na začetku in ni hujšega, ko starš vidi, kako na aparatih, na katere je priklopljen, začnejo padati vsi vitalni znaki, ko otrok pred tvojimi očmi posivi in ga je treba s posebno napravo predihati, ga dejansko zbuditi, da začne spet dihati. Ko te sestre pošljejo ven iz sobe in ti samo prosiš boga, da spet zadiha in da bo vse v redu in ko te na koncu pokličejo nazaj noter in rečejo gospa zdaj je v redu. Ne kamen, ampak ko se ti dobesedno skala odvali od srca od olajšanja. To ti ostane v spominu za vedno in ta strah pred dihalnimi stiskami sem odnesla z sabo domov. Ker je bil bolj šibak sva se prvič kengurujčkala skoraj 1 mesec kasneje. Tega se ne da z besedami opisati. Ko končno dobiš svojega otroka v naročje, najraje bi ga tako močno stisnila, a veš, da ne smeš, ker je tako drobčkan. To so definitivno najlepši trenutki, ko ga imaš tisto uro in pol samo zase in nič drugega ni pomembno, samo midva.

To so definitivno najlepši trenutki, ko ga imaš tisto uro in pol samo zase in nič drugega ni pomembno, samo midva. (FOTO: osebni arhiv)

Domov smo odšli s kisikom

Mateo je imel kar nekaj težav s pljuči, kar je bilo za pričakovati. Že samo dihanje mu je včasih predstavljalo problem. Zraven tega je pa imel še kup drugih težav, ki so kar prihajale ena za drugo kot posledica prezgodnjega rojstva. Na EINT oddelku je bil 98 dni in potem še 8 na oddelku z mano. Domov je prišel en dan prej, kot bi moral priti na svet. 5.12 tako sva dobila najlepše možno darilo za Miklavža. Mateo je domov odšel z kisikom. Potreboval ga je minimalno, ampak brez še vedno ni šlo. Res me je skrbelo, ali se bom znašla z vsemi temi cevkami kabli in sploh z njim, ker je moj prvi otrok, ki nas je presenetil tako zgodaj. Strah me je bilo tudi hranjenja po flaški, ker se mu je v času ko sva bila v porodnišnici 3x tako zaletelo med hranjenjem, da je nehal dihati. Ampak počasi so vsi ti strahovi izzveneli. Zdaj imam doma fanta starega 13 mesecev, ki je tako zelo živahen, poln energije, neprestano čeblja in nima sekunde miru . To prvo leto je bilo polno vzponov in padcev, ampak je bilo definitivno vredno vseh neprespanih noči in solz. Ker ko ga pogledam, pozabim na vse slabe stvari in sem resnično hvaležna, da ga imam lahko danes ob sebi.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Moj IVF čudež

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.