|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Zgodbe malih junakov: Moja mo-bi dvojčka

Porodne zgodbe, 14.7.2020
Prvo presenečenje je bil plus na nosečniškem testu, saj nosečnost ni bila načrtovana. Potem prvi pregled pri ginekologinji. Po mojih izračunih sodeč sem na prvem pregledu izgubila vsaj kakšni dve leti življenja.

image
Nista izgledala kot dojenčka, ampak bila sta moja in zato najlepša na svetu. (FOTO: Osebni arhiv)
/11


Še danes se živo spomnim: »Imate dvojčke v družini?« me je vprašala. Odkimala sem. »No, pri vas sta dva,« je rekla in mi s prstom na ultrazvoku pokazala dva fižolčka. Začenjala me je prijemati panika.

»Oh,« je tišino prekinila ginekologinja: »Tole pa ni najboljše. Ne, ne … nikjer ne vidim ovojnice … hm, ne tole pa je preveč komplicirano zame, tole vas bo pa specialist vodil.«

»Kaj?« Ničesar nisem razumela in panika je začela naraščati.

»Enojajčna sta,« je odgovorila. »Vendar je fino, da sta, čeprav imata isto posteljico, vsak v svoji ovojnici. Pri vas je ne vidim, se pravi, da sta mo-mo dvojčka. Veliko je zapletov. Lahko se prepletejo s popkovinami …«

V glavi mi je odzvanjalo. »In kaj sedaj?« sem vprašala.

»Aha ne, počakaj,« je rekla ginekologinja. Najbolj mučna minuta tišine v mojem življenju. »Aha, ne, poglej, sem našla. Je membrana, ampak tanka kot las. Ah, potem je pa v redu, bom jaz vodila. To so mo-bi dvojčki.«

Po mojih izračunih sodeč sem na prvem pregledu izgubila vsaj kakšni dve leti življenja. 


Na vsakem pregledu negotovost

Dva tedna za tem je šla moja ginekologinja na izredni dopust in se ni vrnila do konca moje nosečnosti. Na vsakem pregledu sem imela drugega zdravnika in vsakemu posebej je bilo treba razlagati, kaj in kako. Še dobro, da so me poleg tega vodili še v specialistični ambulanti pri dr. Pušenjaku, kjer sem imela pregled vsake dva tedna.

Meseci so minevali, na vsakem pregledu je bilo nekaj – šibki pretoki, 40 % razlika v teži, razvil se je TTTS sindrom (ko se en dvojček priklopi na drugega), ampak samo do prve stopnje, tako da ni bilo treba na operacijo, pritisk se mi je ves čas povečeval.

 

PREBERITE TUDI: Borca z veliko začetnico


Namesto na morje v porodnišnicoi

S partnerjem in njegovimi tremi otroki iz prejšnjega zakona smo se odpravljali na zadnje morje. Odrinili smo v četrtek, zato sem prosila, če mi lahko pregled iz petka prestavijo na sredo. Dr. Pušenjak se je strinjal, ker je bil na dopustu in bi me tako ali tako moral pregledati nekdo drug.

Ravno se je začel 30. teden nosečnosti. Na ultrazvoku je bilo nekaj drugače – ginekologinja mi je v tišini merila velikosti in to večkrat. Nekaj, kar je navadno trajalo tri minute, se je razvleklo v 10 minut tišine. Panika je naraščala, v sebi sem vedela, da nekaj ni v redu, vendar sem se mirila, da je pač druga zdravnica in potrebuje malo več časa. »Boste kar pri nas ostali,« mi pove. Šok. »Manjši plod je v dveh tednih pridobil je 20g (navadno je cca 200g). Nočem še nič reči, vendar je velika možnost, da bomo morali prekiniti nosečnost zaradi zastoja v rasti.«

Ničesar nisem razumela. Prekiniti nosečnost? Kaj zdaj to pomeni? Oblivalo me je, v želodcu mi je bilo slabo. Smešno, ampak takrat sem pomislila, da ne morem ostati v porodnišnici, ker imam zunaj parkiran avto in ker zjutraj nisem nič pojedla. »Lahko peljem avto domov in pridem z avtobusom?« sem vprašala. »Gospa, v tem stanju pa res ne boste vozili,« me je začudeno gledala zdravnica.

Klicala sem partnerja in namesto na morje, mi je spakirano torbo prinesel v porodnišnico.

 

nosečka

»Dva sta« mi je rekla ginekologinja in mi s prstom na ultrazvoku pokazala dva fižolčka. Začenjala me je prijemati panika. (FOTO: Osebni arhiv)


Samo 900 gramov! Kako bo zmogel?

Zdi se mi, da sem bila dva dni, ko sem čakala v četrtem nadstropju, če se bo morda pretok znova vzpostavil, in potem tri dni po porodu, kot v nekakšnem transu. Kot bi vse skupaj vodila izven svojega telesa. Po še enem ultrazvoku v četrtek je zdravnica odločila – jutri zjutraj greste na carski rez. Glava je bila polna: mali ima 900g, kako bo zmogel? Kakšne so naše možnosti? Za katero anestezijo naj se odločim?

Ko je na posvet prišla anesteziologinja, sem si želela splošne anestezije, ker mi je slabo ob vseh iglah, infuzijah in podobno in nisem želela biti budna. Vendar mi je povedala, da priporoča spinalno anestezijo, ker se splošna prenese tudi na plod in je manjši premajhen – lahko pride do zapletov. Zato sem se odločila za spinalno anestezijo. Imela sem srečo, da smo s porodom lahko počakali dva dni in sem v tem času dobila injekcije za razvoj njunih pljuč, saj v sedmem mesecu še niso dovolj razvita za samostojno dihanje.


S partnerjem sva se dogovorila, da zjutraj sploh ne bo hodil v porodnišnico, saj v Ljubljani ne sme biti zraven pri carskem rezu, otrok pa ne bi mogel videti, ker so ju morali odpeljati direktno na intenzivno nego. V četrtek zvečer se je odpravljal domov, vrata dvigala so se že zapirala, ko sem se spomnila: »Prvi je Adam, drugi pa Žan ali Žiga?« »Žan!« je določil. No, in tako je svoje ime dobil še drugi dvojček.

 

PREBERITE TUDI: Beremo navdihujoče porodne zgodbe


Polna soba ljudi, jaz pa sama

Ob sedmih zjutraj so že merili CTG, potem pa v prvo nadstropje. Ležala sem v sobi in čakala, kdaj pridejo pome. Čas še nikoli ni tekel tako počasi kot tiste pol ure. Končno je bila ura 10, in odpeljali so me v porodno sobo. Tam pa dve sestri, dve babici, pediater z dvema ekipama z dvema inkubatorjema, pa še cela anesteziološka ekipa. Spomnim se, da sem se začela smejati – partnerja ne sme biti zraven, lahko pa je 30 ljudi natrpanih v eni sobi. Če bi si dal gor njihovo obleko, verjetno sploh ne bi opazili, da je tam. »No, pa začnimo,« je rekla sestra. Morala sem se usesti na mizo, noge na klopco, nagniti naprej, prijeti kolena in izbočiti hrbtenico. Ko sem tako sedela, me je naenkrat zajela panika – kaj če zgrešijo, kaj če me bo bolelo? »Jaz sem se premislila, bi raje imela splošno anestezijo,« sem rekla. Sestra je skušala skriti smeh: »Zdaj je pa malo prepozno za to.«


inkubator

Nista izgledala kot dojenčka, ampak bila sta moja in zato najlepša na svetu. (FOTO: Osebni arhiv)


Rojstvo: en mali vesojček in en vsaj malo podoben dojenčku

Vboda igle se sploh ne spomnim, zato verjetno ni kaj preveč bolelo. Takoj so me polegli, po nogah se je razširila toplota in kar naenkrat jih nisem več mogla premakniti. Medtem ko sem se ukvarjala s tem, kako zoprn občutek je, ker ne moreš pomigati s prsti na nogah, je očitno zdravnica prerezala moj trebuh, saj me je iz sanjarjenja zbudil glas: »Tukaj je prvi!« Pogledala sem gor in to tudi slučajno ni bil tisti trenutek, ki bi si ga rada zapomnila za vedno, tisti trenutek, ko v filmih rožnatega dojenčka oblije zlata svetloba – ne! – Adam je imel 900g, tako da je zgledal nekako vesoljsko, kot majhna podganica, ker je imel popkovino ovito okoli vratu, je bil moder. Najbolj pa se spomnim panike, ker nisem videla njegovega obraza, zdravnica ga je namreč držala obrnjenega proti sebi, mi ga pokazala za 2 sekundi in potem dala takoj pediatru, da so ga začeli predihavati – v tistem trenutku vseh pomirjeval in šokov sem pomislila: o moj bog, moj otrok nima obraza! Vse skupaj je bila ena sama zmeda.

Že naslednji trenutek sem zagledala Žana, s 1500g in malo bolj rožnato barvo je izgledal bolj dojenček. Začel je jokati in šele takrat mi je kapnilo, da Adam sploh ni jokal. Vendar je že v naslednjem trenutku, kot bi pač počakal brata, začel jokati tudi on. Takoj so ju odpeljali, meni pa, kot so mi obljubili že prej, v žilo spustili vsa mogoča pomirjevala. Takoj me je odneslo.

 

Ko je prišel moj partner, je lahko šel na intenzivno in jih slikal, da sem lahko sploh videla svoje otroke. K njim namreč zaradi carskega reza nisem smela do naslednjega dopoldneva. Nista izgledala kot dojenčka, ampak bila sta moja in zato najlepša na svetu.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov - Čas v porodnišnici


Imeli smo res srečo, da ni bilo hujših zapletov

Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem nekako plavala nad vsem tem, da sem živela dan za dnem, brez pričakovanj, samo z upanjem, da bo vse v redu. Ker sta fanta pred porodom dobila injekcije za razvoj pljuč, sta od drugega dneva naprej sama dihala. Imela sta znižano število trombocitov (kri se ne strjuje, zato je nevarnost notranjih krvavitev), imela sta razširjene dele ledvic in razširjene ventrikle v možganih, kar nakazuje, da so bile mogoče kakšne možganske krvavitve. Vendar sta bila moja borca v resnici srečneža, saj njune težave niso bile nič proti težavam drugih nedonošenčkov, ki so se borili ob njima v prvem nadstropju ljubljanske porodnišnice.

Nikoli ne bom pozabila našega pediatra (kateremu bom hvaležna do konca življenja za vse, kar je naredil za Adama in Žana), kako me je na zadnjem pregledu, preden smo odšli iz porodnišnice, vprašal, če se sploh zavedam, kakšno srečo smo imeli, da smo prišli do konca brez hudih zapletov. Takrat me je presekalo, kaj se je sploh zgodilo in kaj vse bi lahko še bilo. Mislim, da sem takrat prvič zares jokala – za vseh sedem tednov sreče, žalosti, strahu, poguma, utrujenosti, zmag in porazov.

 

dvojčka Moja borca, Adam in Žan, sta bila v resnici srečneža, saj njune težave niso bile nič proti težavam drugih nedonošenčkov, ki so se borili ob njima v prvem nadstropju ljubljanske porodnišnice. (FOTO: Osebni arhiv)


Ob čem dojenčki v trebuhu najbolj uživajo?
Otrok se v trebuhu razvija, raste in počne še marsikaj zanimivega, večino časa pa lepo uživa, če uživa tudi mamica. Vse ...
123
FOTO: Tudi to je nosečnost
Pred nosečnostjo si tako ženske kot moški to obdobje predstavljajo kot blaženo in veselo. Vsaka nosečnica pa vam lahko o...
33
Prerez presredka: Kako ga lahko preprečimo?
Babica Marjeta Žlebnik svetuje, kako lahko preprečimo prerez presredka pri porodu.
13
Kako deluje test NIFTY?
Prostocelični fragmenti plodovega DNK predstavljajo zgolj majhen del vseh prostoceličnih fragmentov DNK v materini krvi,...
7


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


9 znakov, ki razkrivajo spol otroka
Nekateri si ne želijo izvedeti, kakšnega spola je otrok v trebuščku, kljub temu je v vsakemu malce radovednosti, da bi š...
Ali spolni odnos res lahko pomaga sprožiti...
Mnogi verjamejo, da lahko spolni odnos v zadnjih dneh nosečnosti spodbudi začetek poroda. Ali to tudi v resnici drži?




Številka žabic
Katka123 RR

katero številko žabic kupiti za novorojenčka?