velikokrat berem na internetu, kako imajo nekateri ljudje nesrečo, kako jim kdo pomaga in tako dalje. potem pa sem kar na 1x dobila priblisk, saj sem tudi sama veliko preživela oziroma imela nesrečo oziroma nakoncu srečo. nikoli se nisem smilila sama sebi, samo okoliščine so me pripeljale do tega, da sem zgubila veliko veliko optimizma oziroma nevem zakaj "najbolše" ljudi doleti to. no da ne bom govorila o šifrah preidemo kar na bistvo. ali ni že dosti, da nikoli ne bom imela svojih otrok in da mam partnerja, ki me tolikokrat prizadane s svojimi opaski, najhuje je pa to, da se tega sploh ne zaveda. in da moram vsak vikend gledati njega z njegovimi troci. da ne bo nekdo narobe razumel, imam rada njegove otroke, samo predstavljam si kako bi zgedalo, če bi mene poklicali mami. potem pa še največji šok mojega življenja in upaaam (če obstaja kaj pravice)... grem z mami na pregej- dijagnoza rak na prsih... kot da se mi je podru svet, kako ima lahko to moja mamica, ki je zame vse naredila, ki je najbolša ženska na svetu (odrekla se je tvarem, da sva mi2 s sestro imele vse stvari)... skozi celotno zdravljenje sem imela samo dve res veliki podporu in to od prijateljice in sestrične... kje je tukaj bil moj partner nevem... spomnim se samo, da ko sem jokala, da je rekel nekaj hudobnega, vendar ne vem točno kaj, vem pa da me je prizadelo. vsak, dan sem šla k mamici na obisk, z njo hodila na preglede ji stala ob strani (to mi vsakič pove, da me ima rada ker sem taka kot sem, da je nikoli nisem pustila same)... končno pa je bilo tudi nekaj sreče na naši strani, ko mamica ni potrebovala nobne kemoterapije in zdravljenja... sedaj je že v službi tako, da je ozdravljena... ko pomislim, da k meni v bolnico ne bi hodil noben, da bom nakoncu sama, me je tako strahhh... želim si dojenčka, samo kaj ko nimam denarja... vsak dan se borim sama s sabo, da naj bom srečna, da nau užvam... samo kako??? 

ob poplavi akcij, ki potekajo preko faceboka ali katere druge strani, kjer zbirajo denar za različne ljudi sem se tud samazamislila. vem da vsi potrebujejo denar in da denar veliko bolj potrebujejo kot jaz. ob enem pa semi postavja vprašanje oziroma dvomi.kot verjetno že veste iz preteklih zapisov sama ne morem imeti otrok zaradi prirojene bolezni.otrok v sloveniji praktično ni mogoče posvojiti, jaz pa si tako tako tako zelo želim imeti otroka, ki ga bom imela neskončno rada, ki ga bom lubkovala in kateremu bom najbolša mami na celem svetu. vendar za posvojitev v tujini nimamdenarja in ga bo zeo težko našparati. moj partner je nekoliko starejši od mene in ima že od prejšne zveze 2 otroka, vendar to ni isto. te otroci že imajo mami, jaz sem njim prijateljica.poraja se mi vprašanja. zakaj meni nihče ne pomaga, brez da bi zato zahteval plačilo. ste se kdaj vpšrali koliko staneo vsi prevedeni dokumenti oziroma letalske karte in vse potrebne stvari? to že nekako sprejmeš, da vse stvari stanejo. samo kaj pa to, da v tebi ne bo nikoli rastel otrok? tega ne sprejmeš nikoli! zelo zelo čuden je občutek ko porebuješ praktično toliko denarja, da lahko začneš sploh sanjati... učasih sem imela snje in s tem upanje. danes imam samo veliko strahu...  

http://www.mojaanketa.si/anketa/237555110/ PROSIM PROSIM REŠITE ANKETO, SAJ MI BOSTE S TEM POMAGALI PRI DIPLOMI. HVALA VAM!

pa so se začele tudi pri meni stvari spreminjati. čez 3 mesece imam operacijo, ki sem jo tako zelo čakala, samo zakaj me je sedaj tako tako tako tako ZELO strah. ne znam vam opisati kakšen strah je to. vsako noč ista misel, ali mi  bo vse ratalo tako kot sem si zamislila. zdravnici sem se zlagala, da imam fanta, da grem lahko na operacijo. in sedaj si moram najti fanta. v 3 mesecih si najdt fanta, ki me bo imel rad. ali je to sploh mogoče. nisem nič posebnega, nisem bogata, nimam nič. kako naj mi torej to rata? zakaj imam občutek da mi ne bo ratal. potem pa še ta prekleta "podpora" od prijateljic, ki je sploh ni. a res noben nve, da mi je težko, da se bom zlomila, da rabim prijateljice od sebi. ne morem več poslušati kako imajo nekatere probleme, da je fant ne pokliče in druga ima celo prsto snubcev, vendar njej ni všeč nihče. to res niso problemi. za te stvari so krive same, lahko bi vse spremenile, če bi le hotele. ko bi saj jaz lahko spremenila, da mi nebi bilo treba na operacijo in imeti fanta. zaradi tega je vse drgač. zakaj se more vse tako zakomplicirati. samo za druge so veliko bolj zanimiv ljubezenski problemi, moji problemi so pa pač krneki... samo RES niso, so problemi, k me bodo spravl ob živce... ne res ni pošteno... 3 mesce, da najdem nekoga ki  bi zame dau živlenje. ko sem šla gleda titanika sem na koncu jokala, ampak zaradi tega, ker sem končo dojela point filma. filem prikazuje koliko je vredna prava ljubezen... ZA PRAVO LJUBEZEN DAŠ ŽIVLENJE

pogrešam ga oziroma mislim da pogrešam najine pogovore. najhujše je pa to, da sem videla, da je zame še našel zamenjavo, pri tem mislim, osebo s katero se bo pogovarjal o najrazličnejših stvareh. sploh se ne slišiva več, imam občutek, da se bova res oddaljila, pomoje bi bilo to še najbolje zame, ker mi ni lahko. sem pa spoznala nekeka fanta, res zanimivega fanta. res sva se takoj ujela. samo kot vedno, ne more biti vse popovna. in tudi tukaj ni. ta fant ima punco. no saj nič nisva imela, sva se samo pogovarjala, samo se je res videlo, da sva se ujela. upam, da ga še kdaj srečam, ker mi je res fant na mestu. potem pa še učerejšna žurka. vse je bilo super, dobra muska, dobra družba. samo v nekem trenutko bi najrajši zakričala: "zakaj sem lučka". dve prijateljice in obe2 sta bile s svojima fantoma. jaz pa sem morala iti zraven, ker sem oblubila. resnično si želim nekoga =(

čestitam ti, ker ti je uspelo zlomt mojga srčka. si edn redkih k mu je to ratal, čestitam ti iz srca. kako si lahko imeu usporedno z mano še eno žensko. sam ja, vedno bol se kaže, da "slabi" ljudje vedno bolje hodijo skozi življenje kot pa dobri. ne najdem slabe besede zate, saj nisi naredil nič narobe, samo malo si se poigral z mano, jaz sem ti pa vrjela. potem pa še tvoje besede, da te imam lahko, samo da se moram potrudt. pa kaj mu ni jasno? ali res misli, da ne morem živeti brez njega in da se bom borila zanga. ne, res se ne bom. njemu bo žal, da se je poigral z menoj. meni bo samo hudo in še 1x več bom potočila kakšno solzico. bil je prvi, za katerega bi se odpovedala vsemu, ampak ti nisi znal ceniti tega. upam, da boš imel s to žensko srečo in da se bota imela lepo, ker ti res privoščim vse naj naj. jaz imam pa samo še 1x več strt srček in občutek, da ta svet ni zame. ali imam samo jaz tako čudno razmišlanje. čedalje pogosteje se spominja gospoda iz vlaka, ki mi je rekel: punca tvoje mišlenje je super, ampak ga boš v življenju zelo nastradala, saj tvoje mišlenje razume samo 20% ljudi. ali mi lahko kdo pove, ali res tako čudno razmišlam, sem res tako posebna, da me ljudje ne razumejo. čedalje pogosteje si želim nekam stran, stran od vsega... ne zdržim več tega, res ne 

obračam novo poglavje v mojem živlenju. delam tisto kar hočem sama, ne želim biti več to kar nisem, gledam da je v prvi vrsti meni lepo, potem šele drugim, prvič v živlenju hočem biti sama sep na prvem mestu. spreminjam svoj videz, spreminjam samo sebe, ampak mislm, da mi gre na bolje. ne bodo več hodili po meni, res ne, postala bom močna iz vsake izkušne/dogodka bom odšla kot zmagovalka. res ne pustim se več, z mano so delali kot da sem brez čustev, ne RES se ne grem več. konec je z osebo, ki je mirno prenašala vse in ki je želela ugajati vsem in vsem pomagati. mogoče se sliši čudno, samo zakaj se imajo vedno bol osebe, ki gledajo samo nase, ki so zlobne, ki se ne ozirajo na druge. imam res prevelike želje. kaj je narobe z menoj, da me nihče ne upraša, kaj je narobe z menoj. imam slabe dneve imam probleme, samo jih ne razglašam okoli. smejim se, ker mislim, da če se jaz smejim se mi bo tudi življenje smejalo. učasih je res težko biti jaz, ampak vem, da obstaja preveč ljudi, ki ima še hujše probleme kot jaz. zakaj more biti vse tako zakomplicirano, zakaj se ne moremo imeti preprosto radi...

zakaj si mi stru srčka? zakaj ne vrjamem več v naju? zakaj??? to ni normalo, da se ne vidiva več kot en mesec, če bi ti bila res všeč, bi se vidla najmanj 1x na teden. če bi ti kaj pomenila, bi vedel, da sm žalostna in da me boli srček. kdaj se je vse tako spremenilo? zakaj mi ne poveš, da me nimaš več rad in da imaš drugo. stri mi srčka do konca, če si ga že načel. pohod me, govori grdo o meni, tako bom saj vedla, da ne moreš brez mene. čeprav bo bolelo se bom pobrala, še pri vsaki stvari sem šla z dvognjejo glavo naprej v svet. tako kot pri vsaki stvari, bom tudi v tej stvari našla pozitivno stvar. in še vedno se držim tega: TO LETO BO MOJE

zakaj si prišel v moje življenje? zakaj si me zbegou? zakaj ne morem brez tebe? zakaj te imam preprosto rada? veš vse o meni, ampak še vseeno premalo, da bi vedel, da čakam nate in na tvojo določitev. rada bi vedla pri čem sem ali me imaš rad, ali sva se samo malo preveč zapletla. rada bi bila ob tebi danes, jutri do konca. res te imam rada, nisem se imela namena zaljubit vate, ampak ob tebi se počutim preprosto samo jaz, pred tabo sem brez zadržkou. prosim, daj mi upanje, da namo bo mogoče kdaj ratalo. prosim povej mi kaj sem naredila narobe, da se ne moreva imeti lepo. vsako stvar bi ti oprostila, samo bodi moj imej me rad. prosim te, ne stri mi srčka, ker bom potrebovala toliko časa, da ga bom znova sestavla, prosim ne. mogoče ti ne znam dovol jasno povedat, da te imam rada, samo veš, kašne probleme imam in da ne morem pričakovati, da boš to sprejel. vse bi dala zate.