Vedno bol ko razmišljam, kje so se začele dogajati "slabe stvari" vedno pridem do tega, da je bilo to v srednji šoli. Nekako me folk ni sprejeu medse, čeprav jim nisem nič naredila in nisem delovala nedostopno. Samo v tem sem bila drugačna, da sem razmišljala malo drugače. Vsem je šlo samo za zabavo- pijačo, meni pa to sploh ni bilo pomembno. Bolj me je zanima prihodnost in kaj bom v življenju počela. Saj sem vsako soboto hodila žurat-pelsat, samo sem znala ločit zabavo od šole. To so bili časi, ko sem bila vsako soboto zunaj. Mogče se to sliši, kot da sem sedaj stara 50 let, ampak to še zdaleč ni res, pred kratkim sem dopolnila 21 let. V tem časi (1 letnik) sem spoznala tudi mojo prvo ljubezen s katero sva bila skupaj 3 mesce. Če sedaj pogledam nazaj, mi je resnično žal, da sva šla narazen, ker dečko je bil na mestu. Ne morem pa preboleti, dejstva, da me je pustil zaradi moje prijateljice, s katero je potem hodil 1 teden. Samo njemu res privoščim, da ima srečo v ljubezni, ker dokler sva bila skupaj je zame naredil vse. Ah... fantje, močno upam, da je na svetu še kakšen vredu fant, ki me bo sprejel takšno kot sem.

Že od nekdaj sem vedela, da sem posebna oseba. Zmeraj sem se rada smejala, rada sem pomagala drugim, bila sem kot "angelček", ki je na tem svetu za druge. Vedno so mi bili pomembni drugi, nikoli se nisem znala postaviti zase. Do 6-ga leta sem imela zelo lepo otroštvo, saj spominjam se ga tako. Potem pa je prišla ločitev med starši. Še danes ne vem razloga zakaj sta se ločila. Babi pravi, da zato ker se atiju (kar težko napišem besedo ati, ker zame to on ni) ni dalo ukvarjati z mano in mojo sestro; sestrična pa pravi, da je za vse kriva babi. Po vseh teh informacijah, sem se veliko spraševala, če sem mogoče nezaželen otrok, saj pri atiju, ker v to sem prepričana, da me ima mami najrajši na svetu. Veliko je še za napisat o meni in o mojih svareh. Vsake toliko časa bom kaj napisala, da bom lahko na stara leta brala moje misli in moje občutke.