uh... koliko časa je minilo od moje zadnje objave. ta čas se je zgodilo kar nekaj zanimivih stvari. po nevem kakšnem naključju sem spoznala kitarista od znane slovenske skupine. vse lepo in prav, če se nebi z njim res zelo lepo razumela. že njegove prve besede na fb-ju so bile nekaj "posebnega", saj se mi je zelo lepo zahvalil za posnetek, ki sem ga objavila. potem pa sva se začela kar pogovarjat. ampak to ni bil običajen pogovor, pogovarjala sva se take stvari, ki se jih ponavadi zaupa res dobrim prijateljem. in potem je tema nanesla na skrivnosti, ker mi je on zaupal res "zaupne" stvari, sem mu tudi sama povedala, da ne morem imeti otrok. in njegov odgovor je bil: zaradi tega kar si mi sedaj zaupala, te imam še rajši in še bolj te občudujem <3. še bol všeč mi je bilo pa to, da mi ni rekel, da sem simpatična, da sem luštna, rekel je: ti si lepa. zaradi takih ljudi kot je on, imam nasmešek na obrazu. preprosto ko se pogovarjam z njim, sem enostavno samo jaz, brez kančka slabe vesti, mu lahko povem vse kar hočem. naj napišem še to, on ima punco, tako ta njemu res lahko rečem PRAVI PRIJATELJ.

sanje, želje, cilji, upanje??? kaj je to??? v čem je razlika??? sanjam lepe stvari, ki naj bi se uresničile. želim si lepe stvari, da bi bilo življenje lepo. upam, da bi imela lepo življenje. zakaj hočem imeti samo lepo živlenje, ne želim si veliko denarja, želim si nekoga, k me bo imel rad, ki me bo cenil, pred katerem bom samo jaz. ne želim se več pretvarjat, da sm "močna oseba", ki nima problemou in gleda pozitivno na življenje. želim si jokat na glas in povedat VSEM, da moj srček ne zdrži vsega tega. zakaj so vsi moji problemi tako majhni za druge? mogoče zato, ker ne delam take panike. vsi so mi pravili, da je življenje težko, samo da je tako težko si pa nisem misnla.... zakaj imam prijatelje, če me ne podpirajo in ki ne želijo poslušat mojih misli, mojih težav... TOREJ ŽIVLJENJE JE BORBA S SVOJIMI MISLIMI

pomisli, ko rečeš nekomu, da ga ljubiš ali misliš resno ali to rečeš samo iz navade. to je tako lepa beseda, ampak jo tako težko nekomu rečemo. kolikokrat poveš prijateljici, da jo imeš rada. preprosto, da ji rečeš: "rada te imam, ker si moja prijateljica". te besede bi morali večkrat povedati, saj s tem besedam lahko nekaterim polepšamo dan. torej naredi "korak" in povej ljudem, da jih imaš rada. boš videl/a, da se boš tudi ti po tem počutila bolje.

kako te lahka eno vprašanje tako iztiri. včeraj smo se jaz, prijateljica in prijatelj pogovarjali čisto običajne stvari. kar na 1x pa pridemo na temo družina, vse lepo in prav. dokler prijateljica in vprašala prijatelja: "kaj pa če ženska ne more imeti otrok?" ko je to prašala do konca je odšla na wc. ta prijatelj pa je začel: "zmeraj obstajajo možnosti, obstaja umetna oploditev, jaz bi težko sprejel, ne bi mogel posvojiti otrok." v trenutku sem, se začela trest in prositi če lahko zamenja temo, in da naj neha govorit o temu, ampak kar ni hotel. dokler mu nisem vsa "histerična" povedala, da ne morem imeti otrok. ampak on je že vedno govoril: "itk da obstaja možnost...." potem sem mu samo rekla, da imam to že od rojstva in zaklučila sem to temo. potem smo se pogovarjali čisto tretjo temo. za tega prijatelja sem bila skoraj 100% prepričana, da bi sprejel žensko, ki ne more imeti otrok, ampak je očitno ne bi, saj me je potem hotel "potolažiti" in je rekel, da če bi imel žensko res rad, da bi to tudi sprejel, ampak tega mu ne vrjamem. po vrhu pa mi je prijateljica napisala sms, da si ta prijatelj ni mogel mislt, da ne morem imeti otrok...

zakaj leti trenutki tako hitro minejo in se šele potem zavemo, da so bili posebni? mogoče premalo cenimo tisti trenutek, ko se imamo lepo. rada bi ponovno uživala, se spominjala dni, ko sem komaj čakala kaj bo prinesel jutrišni dan. imam želje in cilje, ampak nvem če so doseglivi. imam občutek, kot da mi "namenjeno" tisto kar si želim. je res tako težko doseči tisto kar si želimo. imam mogoče previsoke žeje? mislim, da ne. želim si tisto kar si želijo vsa dekleta- moža, ki te bo imel rad, službo, ki te bo veselilo in kužka, ki mi bo raznašal čevlje. res nvem, zakaj je to težko dobiti. hočem se prepustiti toku življenja, samo ko je tako težko. kaj delam narobe??? zakaj lahko z menoj delajo kot s stvarjo, zakaj me lahko izkoriščajo, zakaj ne nam reči: NE!!!... želim, si povedati, da sem srečna... ampak ne morem...

danes pa res nimam nobenega posebnega vzroka, da pišem dnevnik. pred 5mi dnevi je minilo 1 leto, od kar se mi je "spremenilo" življenje. bol ko razmiškam, bol imam občutek, da si me noben "ne zasluži" (ne razumeti narobe, sem poštena, pridna, delovno dekle- samo imam svoje razloge zakaj tako mislim, v prejšnih dnevnikih je bilo že nekaj napisano na to temo). samo sedaj se bom prepustila toku življenja in čakala da usodo določi kaj mi je namenjeno. če so mi namenjele  težke preizkušnje tudi prav... baje da imaš življenje v svojih rokah, samo mislm da ni čisto tako.to je to za danes.

ali se že spet smilim sama sebi, ali preprosto ne morem sprejeti dejstva kaj se mi dogaja. zakaj vsi pravijo, da si dobri ljudje zaslužijo dobre stvari. kje sem nardila napako, da me nekdo tako kaznuje. NE zame to ni preizkušna, zame je to mučenje, ki te razjeda od znotraj. ne morem sprejeti tega, da sem bila še pred rojstvov zaznamovana (pa ne moja zlata mamica ni kriva za to). ko pišem tole se po mojih licih topijo krokodilje solze. ne znam vam opisati to bolečino. vsako noč upam, da bo naslednje jutro drugače. zakaj sploh to delam, če pa vem, da ju3 pa tudi čez 10 let ne bo nič drugače... kateri kreten se je spomnu, da je življenje lepo?!?!?!?!? rada bi ga spoznala, da mi pove!!!!

lepo vreme, zunaj je toplo, sanjsko za sprehod v dvoje. samo s kom? to ja najbolj žalostna stvar imaš vse, a hkrati nimaš najpomembnejše stvari. želiš si imeti samo eno stvar, ker bi s to stvarjo prišlo še vse drugo. si mogoče preveč želim to svar, da je ne dobim. pravijo, da moraš imeti sanje, da se ti stvari uresničijo. imam ene same sanje, pa še te bodo vedno samo sanje. zakaj pravijo, da se sanje uresničijo? mogoče zato, da bi vrjeli. upanje nas dela močnejše. samo ko 1x upanja ni več, vse postane težje. neveš več, kaj ti daje moč, da bi se z veselejem čakal jutrišnji dan. čakaš naslednji dan, ki bo mogoče prinesel spremembe, samo veš da jih ne bo. kje je potem smisel? živiš kot robot, vsi okoli pravijo kako je lepo živlenje, ti pa samo upaš da obstaja še eno življenje in da bo takrat bolje in boš imel tisto kar v tem življenju ne moreš imeti. ampak tudi tukaj se najde nekaj dobrega. sem daleč najbolj pozitivna oseba. v vsaki stvari najdem nekaj dobrega. zakaj potem v mojem primeru ne najdem nič pozitivnega? ali moram res naglas povedat, da potrebujem pomoč, da bo kdo oprazil. želim si samo samo en stavek in topel objem. želim si slišati: "vse bo vredu." vsi mi pravijo: "zaslužiš si najboljše", sam kaj je to? to ker imam sedaj sigurno ne.