Groza, čas kar beži in dan ima definitvno premalo ur, da bi počela vse kar bi si želela ob vsem tem kar moram ... In časa mi je zmanjkalo tudi za dogodivščine moje nosečke. Toliko časa je pravzaprav mimo od zadnjega zapisa, da moja nosečka ni več nosečka, ampak je zdaj že v dveh kosih :). Prej štiričlanska družinica (ja, štiričlanska, saj pod isto streho živi "ničvečnosečka", tisti, ki je vsaj pol kriv za njeno prejšnje stanje in še dva malce bolj kosmata - nadvse samosvoj maček in razvajeni pes, ki je sicer zelo lepo vzgojen, vseeno pa dobro ve, da lahko svoje velike krake kadarkoli raztegne na kavču in vse ostal izirne s svojega prestola), je zdaj že petčlanska - en mesec nazaj se jim je pridružili mala deklica O. Kljub temu da je peta članica najmanjša, je zaenkrat v središču pozornosti, vendar se mi zdi, da kosmatincema njen prisotnost ni ravno zagrenila življenja. Maček se s tem niti ne obremenjuje preveč, saj vedno dobi tisto kar mu paše. Pa tudi pes se ne pritožuje preveč, saj je fasciniran nad novostjo v hiši in je tako takoj prevzel starševsko držo ter se zadolžil za straženje okolice njene postelje. Najbrž mu je všeč tudi to, da je še vedno kralj kavča in to tudi takrat, ko O zavzeto sesa. Več kot tri četrtine kavča zasedajo dolge pasje tace, ostali košček pa mamica in O :)

Kaj pa starša? Po vseh mojih pričakovanjih, da se bo njuno življenje drastično spremenilo, se mi zdi, da teče prav tako kot je teklo prej. Brez kompliciranja in zganjanja pretiranega halo-ja okrog novega bitjeca. Še vedno imata čas za tiste, ki si želimo njune (njihove) družbe in z veseljem ti potisneta štruco v roke, da počneš z njo skoraj vse kar te je volja. In to nam je vsem všeč ... komu pa ne paše mečkati, crkljati in se stiskati z nežno malo O. Čeprav nisem prava tetica, se počutim "tetasto".

Res je lepo biti tetica :o)