Zase mislim, da sem v osnovi zelo vesel človek - rada se smejem, rada se hecam, tudi in predvsem na svoj račun, in če se le da skušam tole svojo pozitivno energijo trositi naokrog. Pridejo pa dnevi, ko tudi meni zmanjka pozitivizma in takrat - prav neverjetno - imajo le-tega zame dovolj drugi: partner, družina, prijateljice/prijatelji, sodelavke/sodelavci, pa tudi popolni neznanci, ki sem jim upala priznati, da danes pač ni  moj dan.

Spomnim se, da smo nekoč dekleta, najstnice in tesne prijateljice, ki smo vedno tičale skupaj kot riti in hlače, izumile svoj življenjski moto: Priložnost izgubljena vrne se še kakšna, boljša! Moram priznati, da mi je tale moto zelooo prirasel k srcu in mu z veseljem sledim še danes, saj je od takrat preteklo že toliko izgubljenih in novih, boljših priložnosti, da v moto popolnoma verjamem.

Danes pa sem se odločila za še en moto, moto dneva, ki ga bom izkoristila v tistih dneh, ki ne bodo "moji" dnevi: Ni pomembno,  kakšen je bila dan. Vedno se je treba vrniti domov z dvignjeno glavo! ... zraven pa dodajam še sliko, ki pove vse ;o)

PS: Če je kdo videl ta zapis, mu iz vsega srca dovolim, da si moj moto (življenjski ali pa dnevni) izposodi za takrat, ko mu pride prav. :o)