Starši imamo ustavno pravico, da svoje otroke učimo ter izobražujemo na tak način, ki ustreza točno našemu otroku in naši družini. (Foto: Freepik)

/11 /11

Ta ponedeljek sem bila eden od sogovornikov v ponedeljkovi televizijski oddaji Tednik. Kot mama dveh hčerk, ki se bosta v šolskem letu 2021/22 (ki se danes uradno začenja) že drugo leto zapored šolali na domu.

Meni osebno to pojavljanje v javnosti ne pomeni nič posebnega (v resnici sem pomagala prijateljici, katere prijateljica je iskala enega starša, ki šola na domu in se je pripravljen izpostaviti na televiziji), toda glede na odzive ljudi, ki sem jih prejela, sem bila ali zelo pogumna ali preveč odkrita. Če ne celo naivna in politično nerodna.

Nekako sem še razumela tiste, ki se jim takšna izpostavljenost zdi dejanje poguma. Še posebej ženske, ki se rade obremenjujemo s tem, kako bomo izpadle vizualno in sporočilno pred "vesoljno Slovenijo". Toda ne glede na to, kako zelo sem se trudila razumeti drugo stran, ki je na moje odkrite besede o našem družinskem šolanjem na domu gledala z neodobravanjem, strahom in oznako politične neustreznosti, enostavno nisem mogla stopiti v njihove čevlje. 

Zakaj bi pa morala to, da naša družina otroke šola na domu, skrivati? Zakaj bi morala biti čim bolj tiho glede tega, kako smo se povezali z drugimi družinami in učitelji, ki so izstopili iz javnega šolskega sistema? Pa v resnici sploh ni važno, ali smo to storili zaradi koronaukrepov ali nezadovoljstva s šolskim sistemom.

Določeni slovenski starši in učitelji si želimo svoje osnovnošolske otroke izobraževati na drugačen način kot to poteka v javnih slovenskih šolah. Pika.

In po 88. členu Zakona o osnovni šoli, ki pravi "Starši imajo pravico organizirati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok na domu." nam je to tudi zakonsko omogočeno, saj vendarle živimo v demokratični družbi, ki na vseh področjih (zdravstvo, izobraževanje, zaposlovanje ...) omogoča svobodno demokratično izbiro. Živimo namreč v Evropi različnih narodnosti, kultur, oblik družin, načinov življenja in družinskih vrednot. Prav zato imamo danes tako javne kot zasebne šole.

"Res je, toda na zasebnih šolah so zaposleni pedagogi, vsi starši, ki svoje otroke šolajo na domu, pa nimajo pedagoške izobrazbe," me prepričujejo največji skeptiki, ki se jim zdi ideja šolanja na domu, pa četudi je podprta z zakonom, kar malo preveč hipijevska. Takšnim filozofije tako imenovanega "unschoolinga" raje niti ne omenjam, ker bi začeli omedlevati od za njih že skoraj vulgarno pretirane svobode. 

"Toda, saj veš, da smo velika večina staršev uspešno izdelali osnovno šolo? In da večina učencev, ki se šolajo na domu, na zaključnih izpitih in potem v nadaljnjem izobraževanju dosegajo odlične oziroma nadpovprečne rezultate?" poskušam vsaj malo priškrniti to škatlo izjemne ozkoglednosti.

Po številnih tovrstnih pogovorih ugotavljam, da po navadi gre za isto korenino prepričanj, ki menijo, da je ocenjevanje nujni del šole, saj se sicer otroci ne bi nič učili in bi samo "zabušavali". Kakšno nezaupanje v otroke in njihovo naravno vedoželjnost!

In tako kot otrokom, ljudje s takšno korenino prepričanj očitno prav tako ne zaupajo niti njihovim staršem, da so svojim otrokom sposobni na svoj način predati osnovnošolsko znanje. Zato pa imamo šole, da v njih pedagoški strokovnjaki opravljajo svoje delo, me še kar prepričujejo v teorijo, da se otrok brez šol in šolanja enostavno ne da izobraziti.

Ker ne smemo pozabiti, da šolanje in izobraževanje nista sopomenki, kar so že veliko let pred mano jasno izpostavili največji slovenski borci za šolanje na domu!

In potem na spletu naletim na angleški zapis, ki v prevodu govori takole:

"Nekoč so bili vsi otroci šolani doma. Takrat jih nihče ni vsak dan pošiljal od doma v prostor samo za otroke, toda so otroci živeli, se učili, delali in se igrali v resničnem svetu. Ob odraslih in otrocih vseh starosti.

Rachel Gathercole, Dobro prilagojen otrok"

Podoba takšnega sobivanja v sožitju s starši, sorojenci in tudi drugimi družinami (včasih družine pač niso bile tako zelo izolirane in vsaka "v svoji luknji") mi je takoj priklicala topel občutek v srcu. Pa čeprav mi je um še v istem hipu pokazal, kaj bi na to porekli nasprotniki šolanja na domu: 

"Točno to. Otroci so še nedolgo nazaj živeli v težkih družinskih razmerah, zaradi katerih so bili izkoriščani za delo in jih nihče ni naučil ne brati ne pisati. Zato pa je sodobna družba ustanovila šole, da prav vsak otrok lahko uresniči svojo pravico do izobraževanja."

Dajmo ta stavek še enkrat skupaj prebrat. Počasi. Zelo počasi. 

Ali nasprotniki sodobnega šolanja na domu zares menijo, da smo se starši, ki bomo svoje otroke v šolskem letu 2021/2022 šolali na domu, za tovrstno izobraževanje odločili zato, da bomo otroke lahko izkoriščali in jim odvzeli osnovno pravico do izobraževanja?! 

Resnično upam, da prav nihče, ki bere tale blog, ni odgovoril z da.  

Odpor do šolanja na domu, ki ga sama čutim tako ob nekaterih starših kot pedagoških delavcih in pomembnih odločevalcih na področju izobraževanja, je več kot očitno izraz nečesa drugega.

Je težava zgolj v tem, da starši s tem, ko svojega otroka šolamo na domu, s tem izkazujemo nezaupnico javnemu šolskemu sistemu? Je v sodobni demokratični družbi zares "kriminal", če se človek ne strinja s tem, kar ponuja javni sistem? Sem resnično državna sovražnica, če ne uporabljam javnega prevoza in se raje prevažam s svojim avtomobilom, ker je takšna vožnja udobnejša in bolje prilagojena mojim individualnim potrebam?

Ker veste, popolnoma enako velja za šolanje na domu (pa tudi zasebne šole, če smo natančni) - gre za osnovno starševsko pravico, da svojega otroka vzgaja in izobražuje po lastnih vrednotah, metodah in načelih, prilagojenih posebnostim otroka in njegove družine. Sam doma znotraj družine (ki je pomemben, če ne celo najpomembnejši vir socializacije!) ali v samoorganizirani skupnosti otrok s podobnimi potrebami.  

In tako kot se država nima pravice vtikati v to, kakšne religiozne, prehranske, zdravstvene in druge vrednote starš (pri)vzgaja svojim otrokom, enako velja tudi za področje izobrazbe.

Starši imamo ustavno (slovensko, evropsko in svetovno) pravico, da svoje otroke učimo in izobražujemo na tak način, ki ustreza točno našemu otroku in naši družini. Že tako smo starši, ki šolamo na domu, omejeni s tako imenovanim osnovnim izobrazbenim nivojem, ki ga mora vsak otrok, ki se šola na domu, doseči in z opravljenimi zaključnimi izpiti ob koncu vsakega šolskega leta tudi dokazati. 

Sama se v nasprotju z večino staršev, ki šolajo na domu, ne ustavljam pri šolanju na domu, temveč v prihodnosti vidim tudi korak dlje. Verjamem namreč, da smo kot družba že dovolj zrasli, da smo dovolj zreli tudi za tako imenovan "unschooling" oziroma filozofijo, ki se ne obremenjuje z določenim seznamom znanj, ki jih je treba v določenem obdobju strpati v otrokovo glavo.

Znanost namreč vztrajno dokazuje, da si tako otroci kot odrasli trajno zapomnimo le tiste učne vsebine, ki nas zanimajo. Vse ostalo je le nepotrebno obremenjevanje možganskega diska s podatki, ki se nikamor trajno ne usedejo, temveč le pridejo in grejo. 

Ali ne bi bil svet lepši in bolj srečen, če bi se otroci lahko učili le to, kar jih strastno zanima? Sledili svojim talentom in svoji poklicanosti, zaradi katere gotovo nikoli ne bi imeli težav ne z motivacijo ne s trajnim pridobivanjem znanja, še manj pa z ustvarjalnim razmišljanjem in samouresničenostjo.

Si predstavljate, v kakšne odrasle bi zrasli otroci, deležni takšnega izobraževanja? Odrasli ljudje, ki točno vedo, kdo so, kaj je njihova poklicanost ter kako lahko s svojim talentom in delom izboljšajo svet. Samouresničeni in srečni odrasli, ki znajo razmišljati s svojo glavo in jim je razmišljanje izven okvirjev vsakodnevna malica.

Kakšna čudovito odprta, sočutna, strpna in harmonična družba različnih ljudi z različnimi znanji ter sposobnostmi bi to bila!