Otroci so že po naravi radovedni in vedoželjni, zato jih k učenju ne rabimo siliti in zanj motivirati. (Foto: Pexels.com)

/11 /11

Povsem odkrito priznam: odločitev za šolanje na domu je bila zame ena najtežjih starševskih odločitev doslej. In to iz več razlogov.

Šolati otroka na domu najprej seveda pomeni to, da bo treba odgovornost za učenje in šolo povsem prevzeti na svoja ramena. Dobro organizirati šolsko snov, ki jo mora otrok usvojiti v enem šolskem letu ter žrtvovati veliko časa in energije za otrokovo domače šolanje.

Se vmes zagotovo tudi marsičesa priučiti, saj čeprav lahko vsak starš uči svojega otroka (kar v resnici počnemo ves čas, pa če se tega zavedamo ali ne), biti učitelj - še posebej lastnemu mulcu - niti približno ni vedno lahka naloga. Pa ni važno, ali gre za trmastega učenca, težko ali brezvezno snov ali ti enostavno ni do učenja.

Da ne omenjam tega, da delam od doma in ne mislim pustiti službe, kar pomeni, da bom morala nekako delati ob in hkrati s šolo na domu. Vzeti si čas zase in si priboriti tiste zlata vredne ure, ko sem povsem sama doma - pa ne glede na to, ali delam ali ne -, bo sedaj še veliko težje. S tem delom sem imela sama, ki v zadnjih letih ugotavljam, da potrebujem ogromno samote, v resnici še največ težav, dvomov in dilem.

Bom zares zmogla brez nevarnosti, da bi se izčrpala? Kako bom sploh časovno uskladila šolanje na domu z delom od doma? Bom zares dobra in uspešna učiteljica ter pri tem lahko hkrati še ljubeča mama? In kako bosta punci nadoknadili vse tisto, česar doma ne dobita, pa jima šola nudi poleg učenja - od druženja z drugimi otroki do vseh tistih "skritih", pa vendar pomembnih šolskih vsebin in procesov?

Ob vsem tem spraševanju sem se na koncu ustavila pri naslednjem vprašanju: Kaj je tisto, kar je po mojem prepričanju za otrokov zdrav razvoj najbolj pomembno? To, da se lahko svobodno razvija v svojem ritmu in sledi svoji sveti poti, ki ga privlači in v njem vzbuja največ življenjske strasti, sem zaslišala odgovor v sebi. 

To, da so itak vsi otroci že po naravi radovedni in vedoželjni, sem vedela že prej. Zato jih k učenju ne rabimo siliti in zanj motivirati. In tudi to že vem, da življenje ni popredalčkano po predmetih, temveč se veliko znanj in veščin naučimo sproti, ko raziskujemo to, kar nas privlači in veseli. To, kar nas zares iskreno zanima, si tudi veliko bolj trajno zapomnimo, tako da takšno učenje nikakor ni le bulimično učenje za oceno, temveč učenje znanja, ki postane del nas.

In vse to bosta punci ob šolanju na domu zagotovo dobili. Pravzaprav je takšni svobodni poti učenja ob domačem šolanju tudi veliko lažje slediti, saj se učitelj lažje prilagaja posameznemu otroku, če ima le nekaj in ne 20 ali celo 30 učencev.

"Toda svet se ne vrti le okrog enega človeka in prav je, da se otrok nauči tudi prilagajanja," me izziva prijateljica, ki še vedno dvomi v šolanje na domu. Kar seveda popolnoma drži in čemur v naši družini vestno sledimo ves čas in ne glede na šolo. Učenje prilagajanja namreč niti približno ni lekcija, ki bi jo otrok usvajal le v šoli, temveč gre za lekcijo, ki v družini traja od jutra do večera. Vedno in povsod. 

Šolanje na domu bo tako le podaljšek oziroma lakmusov papir, ki bo pokazal, pri katerih rečeh naši družinski odnosi šepajo. Uf, to pa je izziv! Ni čudno, da bi se en del mene temu najraje kar izognil oziroma si pridobil vsaj nekaj ur, ko mi ni treba v otrocih uzirati lastnih starševskih in človeških šibkosti. 

Toda tako kot velja za vse odnose in odnosne izzive - v sebi nosijo tudi čudovite potenciale in priložnosti za rast.

Zato sem globoko prepričana, da bomo ob vseh težavah, ki jih bom skupaj s puncama kot njuna domača učiteljica srečavala na naši poti šolanja na domu, zagotovo deležne tudi veliko edinstvenih trenutkov, občutenj in spoznanj, ki nas bodo povezali na nov in globlejši način. In iz katerih se bomo vse tri zagotovo veliko naučile - o učenju in šoli, o svetu in življenju, o odnosih, družini in ljubezni.

Ker tudi to so zelo dragocena znanja, ki bi morala biti del predmetnika oziroma kurikuluma vsake šole. Pravzaprav veliko bolj pomembna kot vsa snov iz matematike, slovenščine, fizike in geografije, ki sem jo sama tudi kot vzorna odličnjakinja s samimi peticami večino pozabila. Oziroma si zapomnila le tisti del, ki me je zanimal in sem ga z veseljem raziskovala tudi izven šole.       

Helena Primic je sodelavka Uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.