Oče je tisti, ki otroku stoji za hrbtom, verjame vanj in mu omogoči, da pogumno odkriva svet, saj otrok ve, da lahko vselej vpraša očeta za nasvet, kako se to dela. (Foto: Freepik)

/11 /11

Ko gre za vzgojo, so moški oziroma očetje še vedno (pre)večkrat na drugem mestu oziroma zapostavljeni kot uporabniki vzgojnih vsebin.

"Pa še ko so, so prepogosto deležni bolj ali manj pokroviteljskega tona. V smislu, zdaj bomo me ženske vam nerodnežem povedale, kako in kaj je treba početi z otroki. To ni ne uporaben ne produktiven odnos, temveč odnos, ki največkrat vodi v konflikte in še dodatno poglobi neko kulturno pogojeno nesamostojnost in nesuverenost moških, kar zadeva vzgojo in nego otrok," opaža Ivana Gradišnik, vodja Familylaba Slovenija, kjer so se odločili ponatisniti že nekaj let razprodano knjigo Jesperja Juula Mož in oče - knjiga zate.

"Za ponatis smo se odločili ne le zato, ker je knjiga razprodana že nekaj let in je to tudi eden od načinov, da preživimo v teh težkih časih, temveč tudi zato, ker je ta Juulova knjiga, ki je napisana kot osebni, neposredni in avtentični nagovor izkušenega sina, očeta in dedka, pa tudi družinskega terapevta, praktično edinstvena tovrstna literatura na tržišču. Mislim, da imamo v slovenščini na voljo samo še eno podobno knjigo o vzgoji, namenjeno posebej očetom, je pa po tonu seveda zelo drugačna," je pojasnila Gradišnikova, ki je prepričana, da očetje v knjigi ne bodo našli receptov, kako postati superduper in najboljši oče na svetu, temveč očetom ponuja le iztočnice za razmislek, kakšni očetje želijo postati.

Družina = prostor, kjer spoznamo samega sebe v dno duše 

Očetje pa lahko podporo pri rojevanju lastnega očetovstva - ki bo bolje, kot so ga doživeli sami, hkrati pa ne bo omejeno samo na vlogo materinega pomočnika - prejmejo tudi v zaprti Skupini za očete, ki jo vodi Familylabov sodelavec in oče dveh hčera Milan Hosta. Kako naj se sodoben oče sploh loti "izumljanja" lastnega in avtentičnega očetovstva?

"Mimo očetov enostavno ne moremo - vplivali so na nas tako ali drugače, kar preko psihičnih vzorcev in obrambnih mehanizmov potem prenašamo tudi na svoje otroke. In prav v tem grmu tiči zajec - naloga vsakega očeta in starša je, da ne deluje kot prestrašen zajec, saj je točno to način, da začne nekritično ponavljati vzorce, ki jih je bil deležen v lastni primarni družini. Tudi slepo uporništvo, s katerim odriva tudi vse tisto, kar je bilo dobrega, ni prava pot.

Tako očetje kot mame moramo dojeti dve stvari. Prvič, da se življenje ne odvija v krogu, temveč je spirala, ki se evolucijsko odvija preko generacij. In drugič, da je družina - in širše tudi družba - prostor, ki nam omogoča, da spoznamo samega sebe v dno duše. V tem duhu tako postanemo prav vsi enakovredni, tako otroci kot odrasli, saj eden drugega omogočamo in se vzajemno učimo ljubiti življenje. In to je pot, kjer se izza uma samodejno izlušči naša prava narava.

Iz-umiti očetovstvo se torej zgodi, ko z otrokom vzpostaviš pristno srčen in enakovreden človeški stik, ne pa odnos lastnine, ki govori: ti si moj otrok in jaz sem tvoj oče, tvoj bog," odgovarja Hosta, ki si ni predstavljal, da bodo pogovori v okviru očetovskih skupin pri Familylabu tako pristni in koristni, zato so presegli vsa njegova pričakovanja. 

"Te skupine so kot svetišče, ki nam očetom ponuja varen prostor, da se razgalimo kot očetje, moški, partnerji, ljudje. Brez maske, saj ni nobenega obsojanja. Te skupine so na nek način kot garderoba pred športnim nastopom in po njem. Vsi vemo, da gremo tudi na družinsko prizorišče z najboljšimi nameni. V garderobi nam je čisto vse jasno. Toda, ko pa pridemo na družinsko igrišče, je dinamika zahtevna ter včasih iz nas povleče tudi tisto, kar do sedaj še nismo poznali ali pa smo skrivali in potlačevali. Zato potrebujemo takšne očetovske skupine kot nekakšen tuš po tekmi, če malo zbanaliziram primerjavo.

Če se izrazim še s primero Familyaba: družinska dinamika je pravi laboratorij odnosov, zato včasih tudi kaj eksplodira, zasmrdi, se razbije in razleti. Tako pač je. In v skupini očetov imamo priložnost o teh stvareh spregovoriti s sebi enakimi in z namenom, da je takih očetovskih in družinskih nezgod čim manj," nam je zaupal sogovornik.

PREBERITE TUDI: Kaj je to materinski šovinizem?

Mame, bodite otroku mame, očetu pa partnerke!

Hosto smo tudi vprašali, kaj lahko stori oče, če naleti na tako imenovan materinski šovinizem, ki očetu v imenu skrbi za otrokovo dobro preprečuje, da bi lahko s svojim otrokom zgradil očetovski odnos, kot si ga sam želi in zmore. Kaj se pravzaprav dogaja v takšni družini?

"Materinski šovinizem je odgovor oziroma druga plat očetovskega patriarhata, ko oče ostaja le kruhoborec, ki se na trgu dela ponižno bori, potem pa doma vzroji in nori ter postavlja nesmiselne pogoje, da ohranja svoj ego, mati pa vse to tiho prenaša, postavi večerjo na mizo in očetu prepoveduje, da bi se kakorkoli ukvarjal s svojimi mladiči, saj ni sposoben sočutja, če pa še sam sebi ne priznava bolečine.

In če taka mati potem še takrat, ko oče iskreno in po svojih najboljših močeh vendarle nekaj naredi za otroke, to kritizira, češ da ni dovolj dobro, dobi oče signal, da je odvečen pri vzgoji ter se dokončno umakne v svoj brlog, na kavč ali se v najslabšem primeru zateče v alkohol in depresijo, bog ne daj nasilje," odgovarja Hosta, ki očetom in materam, ki se želijo temu izogniti, svetuje: 

"Mati, ki je dobro postavljena in se zna postaviti zase, ve, da ni le mati, temveč tudi žena oziroma partnerka, in to identiteto tudi ohranja. Zato mamam svetujem, da so otroku mame, možu pa partnerke. Če je namreč ženska tudi partnerju mama, se bo oče seveda tudi vedel kot otrok, saj je to najlažje, ker takšna vloga ne prinaša velike odgovornosti.

Pa vendar je treba poudariti, da se o odgovornosti, ko gre za starševstvo, ni treba pogajati. Vsak starš je namreč polno odgovoren za svoje otroke in za to, da ima srčen stik z njimi. Lahko pa se mama in oče dogovarjata o nalogah, tako da bodo kot družina učinkovito delovali in bodo potrebe vseh članov zadovoljene.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se življenje čuti od znotraj. Zato naj vsak ostane zvest svojim pristnim občutkom in ko drugemu reče DA, naj ne reče sebi NE. Namesto gnilih kompromisov raje predlagam kolobarjenje s prioritetami in interesi. Še boljše pa je, če znamo sprejeti ekološko pestrost življenjskih oblik, ki sobivajo in cvetijo skupaj," tako očete kot mame spodbuja sogovornik.

PREBERITE TUDI: BLOG - Otroštvo brez očeta

Kaj pa, ko oče fizično ni prisoten?

Tako kot na travniku pa tudi v družinah obstajajo številne situacije, tudi takšne, ko očeta ni. Ko oče umre ali družino zapusti in otrok z njim nima nobenih stikov. Lahko otrok nadomesti ta popolni manko očeta in kako?

"Oče je oče. Tisti, ki otroku stoji za hrbtom, verjame vanj in mu omogoči, da pogumno odkriva svet, saj otrok ve, da lahko vselej vpraša očeta za nasvet, kako se to dela. Če oče umre, ga ne more nihče zares nadomestiti. Pa vendar smo ljudje bitja skupnosti, zato si lahko otrok poišče vsaj arhetip očeta. Tudi sam sem izgubil očeta pri štirih letih in sem očetovski lik našel v mnogih drugih moških - stricu, javnem liku ali junaku iz filma in učitelju.

Veliko lahko pomaga tudi zrela mama, ki manka očeta ne negira, da torej ne zanika realnosti, ampak to na primeren način skomunicira. Na primer otroku, ki mu je oče umrl, pomaga gojiti lepe spomine na umrlega očeta, pa čeprav ji je to težko. Da je tudi mrtev oče še vedno prisoten v družinskem albumu, na steni v otrokovi sobi in  v "očetovih" predmetih, ki jih je imel oče rad oziroma jih je uporabljal," odgovarja sogovornik, ki je bil tudi sam dve leti deloma odsoten oče.

Ko sta bili hčerki stari pet in devet let, je namreč sprejel dveletno delo v Turčiji, kjer so s pomočjo športa več kot 10.000 otrok pripeljali z ulic na igrišča in v šolo.  

"Domov sem prihajal le vsak tretji oziroma četrti vikend ter med počitnicami in priznam, da je bilo za vse težko. Predvsem za mlajšo hči, ki pri petih letih ni razumela koncepta službe, odhoda in prihoda. Si ali pa te ni. Toda, če takrat ne bi sprejel tega dela, bi se odrekel samemu sebi oziroma svojemu poslanstvu. Zato bi se danes ponovno enako odločil.

Po svojih najboljših močeh in seveda na račun velikega vložka žene smo tako kot družina preživeli tudi to izkušnjo, ki nam je zagotovo pustila nekaj čustvenih prask, hkrati pa hčerkam podarila sporočilo, da jima bom vedno stal za hrbtom, ko bosta tudi sami začutili lastno poslanstvo," se spominja Hosta.

PREBERITE TUDI: Ko imata oče in hči težave ...

Ko oče noče prevzeti odgovornosti in je čustveno odsoten ...

Več kot fizično odsotnih pa je očetov, ki se nekako izogibajo starševske odgovornosti in so pri vzgoji v vlogi materinih pomočnikov po lastni volji oziroma pomanjkanju starševske odgovornosti in čustvene prisotnosti.  

Matere se tako pogosto pritožujejo, da bi z veseljem očetom predale njihovo odgovornost v vzgoji, pa je enostavno ne želijo polno prevzeti - se premalo zanimajo za to, kdaj ima otrok zobozdravnika, ali je že prerasel nogavice, s kom se druži in kaj se dogaja v njegovi notranjosti. Kaj se v primeru premalo odgovornega in prisotnega očeta dogaja v otroku in kaj sploh lahko stori mama v tem primeru?

"Če se oče umika odgovorni in prisotni vlogi, se pravzaprav umika samemu sebi in otroku. Na ta način izgubijo vsi vpleteni. Oče izgubi priložnost za osebnostno rast ter prepoznavanje notranjih kapacitet in kvalitet, ki jih v življenje prinese le starševstvo. Otrok sicer najmanj izgubi, saj vselej nekaj dobi, toda vprašanje je, ali je to, kar dobi iz odnosa z odsotnim očetom, dobro ali boleče.

Oče je soodgovoren in nepogrešljiv pri vzgoji, saj s prisotnim očetom otrok dobi varnost, kakršne samo mama ne more ponuditi. Z neodgovornim in odsotnim očetom pa otrok razvije obrambne mehanizme, ki ovirajo pretok njegove življenjske energije," pojasnjuje Hosta in dodaja:

"So pa obrambni mehanizmi, ki jih razvije otrok ob odsotnem očetu, odlična priložnost, predvsem za fante, da jih skozi dozorevanje prepoznajo in z usmerjeno voljo obrnejo sebi v prid in postanejo odgovorni.

Odlično pa je, če zna mama očetu nastaviti ogledalo ter ga povabiti, da spregleda svoje vzorce in sam stopi pred otroka ter se mu odpre kot človek in ne glede na starost vzpostavi pristen ter odgovoren stik. To deluje katarzično na vse člane družine. Pa ni treba veliko - zahteva samo osnovno človeško dostojanstvo, sočutje in ljuboživost pa kanček poguma in nič egotripa, seveda."   

Kot pojasnjuje sogovornik, pa je v primeru čustveno nedostopnega in psihično povsem odsotnega očeta smiseln obisk strokovnjaka, saj takšno odsotnost očeta otrok doživlja kot odrivanje, nevrednost in zanikanje čustvovanja.

PREBERITE TUDI:   Kako postati dober vodja družine?

Se mora oče res vedno strinjati z mamo in obratno?

Pogosto se odnos med mamo in očetom sprevrže v bitko, kdo ima bolj prav, saj velja staro vzgojno načelo, da se morata mama in oče pred otroki vedno strinjati, sicer bo otrok to njuno različnost izkoristil in zmanipuliral. Se mora res oče vedno postaviti na mamino stran in obratno?

"Staršem, ki še vedno vztrajajo pri takšni "usklajeni vzgoji", bi predlagal, da si vzamejo čas in skupaj premislijo o štirih pomembnih družinskih vrednotah, ki jih izpostavlja Jesper Juul - enakovrednost, avtentičnost, integriteta in odgovornost. Če tega ne znata sama, naj se obrneta po nasvet ali pridružita kakšni skupini pri Familylabu," za začetek svetuje sogovornik in dodaja: 

"Oče, ki ima dobro samopodobo in radovedno raziskuje svoje življenje ter se pri tem ne boji pogledati v oči tudi strahovom, bi morda rekel ženi: Draga žena, tudi če se ne postavim na tvojo stran, si odgovorna mama in jaz sem odgovoren oče. In prav je, da tudi pri vzgoji ostajava zvesta sama sebi. Če bom pa res delal neumnosti, pa me kar popravi in ko otrok ne bo zraven, se lahko o tem pogovoriva in oba nekaj novega naučiva. Tudi za otroke je dobro, da vedo, kakšen je njihov oče v resnici. Nisem popoln, imam pa svoje otroke rad."

Kot namreč pove Hosta, je dovolj dober oče tisti, ki se hoče zavedati svojega odnosa z otrokom. In to vedno znova in tudi takrat, ko jima ne gre. Dovolj dober oče je namreč tisti, ki je vedno ob otroku, ne glede na vse.