Ni si težko zapomniti, da sem srečna.

/11 /11

Vedno se zgodi ponoči.

Preden grem spat, še enkrat preverim, kako si. Odstranim pramen las s tvojega obraza, odmotam odejo, ki si si jo ovil okoli nog, poljubim tvoje mehko, popolno lice in takrat me ta občutek udari s tako silo, da mi zmanjka zraka.

Moje življenje bi lahko šlo v sto različni smeri. Namesto tega sem tvoja mama. Ti si moja popolnost. Pri tebi je vse tako, kot mora biti, polna pa sem ljubezni in hvaležnosti.

Toda včasih to pozabim.

Včasih pozabim zjutraj. Slišim, kako tvoje noge stopajo k moji postelji in tisti žvrgoleči glas pravi: "Mama, dan je!"

Nasmehnem se, a v glavi se mi odvrti vse, kar je predvideno za ta dan. Potem se povzpneš v mojo posteljo, za nekaj mirnih trenutkov položiš glavo v moje naročje in spet se spomnim - tako sem vesela, da je pred nama še en dan.

PREBERITE TUDI: Me, ženske, ki lulamo z odprtimi vrati: "Mama bo takoj!"

Včasih pozabim med zajtrkom. Z nogami zanihaš pod mizo, ko mi pripoveduješ zgodbo, ki je nesmiselna kombinacija nečesa, kar si počel na igrišču, in nečesa, kar si videli v Tačkah na patrulji. Delno poslušam, ko ti pripravim prigrizek in v knjižnici iščem izgubljene knjige. In potem mi s svojim brezzobim nasmehom in srečnimi, svetlimi očmi rečeš: "Mami, to je res smešno, kajne?" in se spomnim - tako sem srečna, ko slišim tvoje zgodbe.

Včasih pozabim, ko si zunaj. Na dvorišču skačeš in poješ povsem brezskrbno, medtem ko moje možgane napolnijo računi za plačilo ali obveznosti, ki jih je treba izpolniti. In potem rečeš: "V redu, postala bom Elsa, ti pa Anna in Sven ter Snežna pošast in, mama, ne pozabi spremeniti glasov," in se spomnim - tako sem srečna, da si bom lahko ogledala tvojo predstavo polno domišljije.

Včasih pozabim pred spanjem. Umil si si zobe, zgodba je prebrana, ti si v postelji in končno imam nekaj časa in miru zase, potem pa zagledam solze v vaših očeh in ti rečeš: "Mama, danes me je prijatelj razžalostil ..." - in spomnim se, da sem tako srečna, da mi zaupaš.

PREBERITE TUDI: 10 zapovedi za starše

Včasih pozabim ponoči. Komaj zaspim in pa me že prebudi tvoj jok: "Mama, slabo sem sanjal!" Vnaprej vem, da vse to pomeni eno dolgo noč in težko jutranje zbujanje. Potem pa me prosiš, da ostanem s teboj v postelji in te crkljam in se spomnim - da sem srečna, da se ob meni počutiš varno.

Ni si težko zapomniti, da sem srečna.

Spominjam se, da sem se kot majhna punčka igrala, da sem mama in verjela, da bodo moje punčke nekoč prave dojenčice.

Spomnim se, da sem se zaljubila v tvojega očeta in si že takrat želela, da bi bil oče mojega otroka.

Spomnim se, kako sem jokala od sreče, ko sem ugotovila, da sem noseča.

In natančno se spominjam tistega občutka, ko so te prvič dali v moje naročje, tako zgubanega, majhnega in popolnega.

In ko življenje postane težko, ko se moj um bori z mislimi in tava v vse smeri, si vedno lahko prepričan, da se zavedam, kako močno sem srečna, da sem tvoja mama, čeprav se včasih zdi, da to pozabim.

Vir: Ringeraja.rs

PREBERITE TUDI: Te male oči mislijo, da si popolna