Kdaj bom končno tudi jaz noseča?

/11 /11

Načrtno "izdelovanje" otroka se največkrat začne zelo sproščeno in optimistično. Četudi lahko na seksualni odnos vpliva tudi negativno, saj ima seksualni užitek nenadoma še eno drugo "nalogo" - spočetje.

Hkrati pa ima lahko točno to zavedanje "Da sva morda ravno v tem trenutku ustvarila novo življenje" na občutenja med seksualnimi odnosi tudi pozitiven čustveni učinek, ki partnerja poveže na drugačen, veliko bolj duhovni način. 

Toda, kaj pa, ko se par trudi že več mesecev ali celo več let, tiste usodne črtice na nosečniškem testu pa še kar ni in ni?

Skrita bolečina

Po navadi tega, da načrtujemo in "izdelujemo" otroka ne razlagamo drugim ljudem, zato z njimi tudi ne moremo podeliti vsakomesečnih razočaranj, ko namesto pluska zagledamo krvav madež na spodnjicah. V tej bolečini se tako pogosto znajdemo sami s partnerjem in njegovo sposobnostjo soočanja z bolečino.

Če ima partner razvit obrambni mehanizem minimaliziranja, bo partnerko verjetno poskušal potolažiti tako, da ji bo rekel, naj preveč ne dramatizira in se raje sprosti. Kar gotovo ne pomaga.

Nekateri partnerji težave z zanositvijo vzamejo kot "znak", da očitno nista za skupaj, kar še dodatno zmanjša možnosti za zanositev. Če nekdo namreč začne dvomiti, ali smo res prava oseba zanj, je verjetnost za seksualni odnos pošteno manjša, s tem pa tudi za spočetje.

Na srečo obstajajo tudi partnerji, ki skupaj s partnerko zmorejo predelovati občutke razočaranja, žalosti in strahu. Pa vendar je dobro, da o težavah z zanositvijo spregovorite tudi s katero drugo odraslo osebo, ki ji zaupate. Konec koncev je partner tisti, ki se počuti - upravičeno ali neupravičeno - soodgovoren, da še niste noseči.

Pol leta odmora od želje

Pogosto je (pre)goreča želja glavna ovira pri zanositvi, pa četudi se sliši še tako šamansko. Veliko parov se spominja, kako so se več let trudili, da bi zanosili, ko sta se s partnerko le sprijaznila, da bosta pač brez otrok in si recimo nabavila psa, pa je žena "čudežno" zanosila.

To seveda ne velja za vse težave z zanositvijo, toda preden se lotite zahtevnih procesov umetne oploditve, si je morda smiselno dati vsaj pol leta (če vam biološka ura to dopušča seveda) odmora od želje po otroku. Ko zavestno več ne računate, kdaj so plodni dnevi, nestrpno pričakujete časa menstruacije, temveč se v odnosu do zanositve povsem sprostite in se odločite, da se naslednjih šest mesecev ali celo eno leto s to zadevo ne boste prav nič (in zares prav nič!) ukvarjali. Ko vam je namenjeno, se bo zgodilo.

Ko biološka ura tiktaka ...

Če se vam z zanositvijo biološko gledano ne mudi, je takšen odmor od misli na nosečnost lahko tudi daljši in hkrati tudi priložnost, da se s partnerjem posvetita vajinemu vedno prvemu otroku - vajinemu odnosu. Pogosto namreč veliko parov hiti z zanositvijo tudi zaradi partnerskih težav in grožnje oddaljevanja, ki jo otrok začasno odstrani. Zato se s partnerjem namesto na zanositev raje usmerita na naslednje vprašanje: Četudi nikoli ne bova imela otrok, kaj je tisto, kar naju najbolj povezuje in združuje?

Toda, ko začne ženska biološka ura hitro tiktakati, se pritisk na par, ki ne more zanositi, seveda močno poveča. V takšnem primeru je seveda najbolj smiselno čim prej poiskati morebitne medicinske vzroke nezmožnosti zanositve, da vam preostane še dovolj časa za zdravljenje in morebitno umetno oploditev. 

Pri tem naj vam bo v tolažbo, da je zaradi sodobnega načina življenja in strupov iz okolja (za neplodnost so danes najbolj odgovorni predvsem hormonski motilci, skriti antibiotiki in kroničen stres) vse več parov, ki imajo težave z zanositvijo. Zato se ne obremenjujte z občutki krivde, temveč se raje povežite s pari, ki imajo podobne težave in se med sabo podprite.

Kaj pa, če ne bom nikoli noseča?

To je vprašanje, ki je krivo za neštete neprespane noči in hude čustvene bolečine številnih žensk, ki si srčno želijo otroka, pa kljub dolgoletnem in izjemnem trudu kot da nikakor ne morejo zanositi. Spraševanje "Zakaj jaz?" ali "Kaj sem naredila tako narobe, da sem tako kaznovana?" je v tisti bolečini zares logično, toda žal neproduktivno.

Namesto, da iščete smisel te težke "življenjske kazni", se poskusite vsak dan znova predati Življenju in naravi, ki tudi v takšnih težkih trenutkih ve, kaj počne. Včasih enostavno moramo doživeti težke življenjske preizkušnje, da lahko naša duša gre po poti, ki ji je namenjena.

Takšna predanost lastni usodi seveda ne pomeni vdanosti in pasivnosti. Zato kljub temu, da sprejemate trenutno realnost, to še ne pomeni, da se ne boste še naprej trudili zanositi. Le življenje z morebitno možnostjo, da ne boste nikoli noseči, ne bo več tako grozljivo in nemogoče.

Je možnost posvojitve zares tako nemogoča? Neprava? Kaj pa nadomestna mama, zakaj to ne bi bila prava rešitev zame, če obstaja ta možnost? Ali življenje brez lastnih otrok, toda tako ali drugače posvečeno tudi otrokom, pa čeprav ne lastnim? 

Pomagajte drugim!

Ženske in pari, ki ne morejo zanositi, po navadi odvrnejo: "Lahko je govoriti vam, ki imate otroke. Toda v resnici to bolečino zares razumemo le tisti, ki ne moremo imeti otrok." In prav imajo!

Zato vas vse, ki se spopadate s to težko življenjsko preizkušnjo, vabimo, da nam na info@ringaraja.net pošljete svojo osebno zgodbo in vaš nasvet, kako se spopasti s to bolečo preizkušnjo.

Z veseljem jo bomo objavili ter pomagali še drugim pogumnim in vztrajnim borcem, ki se trudijo zanositi!