|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko se v družini spremo ...

Helena Primic, 15.5.2018
Kaj storiti, ko pride do družinskega konflikta in kako ga reševati? Imate občutek, da se v vaši družini preveč prerekate ali se le ne znate konstruktivno soočati z družinskimi spori? Preverite v članku!

image
Iz družinskega konflikta se pogosto razvije partnerski spor.
/11


Večina staršev, še posebej, ko prvič postanemo starši, v sebi gojimo neko romantično podobo harmonične družine, ki se vse lepo prijazno pogovori in se res redko spre.

Toda, kot opozarja danski družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji Jesper Juul, takšen novoromantičen slog vodenja družine, ki se konfliktom izogiba, ni priporočljiv, saj se starši zaradi iskanja harmonije za vsako ceno vse bolj vedemo v skladu z vlogo "popolnega" starša ter smo v odnosu do otrok vse manj avtentični in osebni.

V družini, ki se izogiba konfliktom, so prav tako nezaželeni vsi "negativni" občutki (žalost, jeza, strah, razočaranje ipd.), ki pa so pomemben del življenja ter jih z zanikanjem ne moremo in ne smemo odstraniti iz družinskega življenja. Kakšen je torej zdrav odnos do konfliktov in kako se jih konstruktivno lotiti?

 

V povprečju 20 sporov na dan

Kot pravi Jesper Juul, se v povprečni družini odrasli z otroki spremo približno 20-krat na dan. Kar je povsem "normalno". Konflikti so namreč v družini, kjer zelo blizu drug drugega živimo različni ljudje z različnimi potrebami, nekaj neizogibnega. V resnici gre le za srečevanja osebnih meja različnih ljudi. Boriti se proti konfliktom je torej tako, kot bi se na morju borili, da morje ne bo valovalo.

Prvi korak k zdravemu odnosu do konfliktov je torej ta, da družinske spore sprejmete kot naraven del družinskega življenja. Da se jim ne izogibate, se jih bojite ali jih doživljate kot starševski poraz. Ja, vsi se kdaj spremo in to je povsem normalno. Toda, kaj pa če se prerekamo prepogosto?

 

Kako se starši odzovemo?

Bolj, kot to, kako pogosto se v družini prerekamo, je v resnici pomembno to, kako se odrasli na te družinske spore odzovemo. Za spore (na glas ali potihoma) krivimo "zahtevne" otroke in jim očitamo, da so s svojo porednostjo spet celi družini pokvarili dan? Se pogosto vmešavamo v spore med sorojenci? Se s partnerjem pogosto pred otroki prepiramo, kdo ima bolj prav glede vzgoje? Imamo občutek, da nas vsak družinski spor popolnoma vrže iz tira in nas zasujejo občutki krivde, češ kako slabi starši smo, ker ne znamo mirneje voditi družine? 

Za starše je predvsem pomembno, da najprej prevzamejo 100% odgovornost tako za svoje vedenje kot odnos z otrokom in družinsko dinamiko. Res je, otroci so vse bolj odgovorni za svoje vedenje, toda nikakor pa ne morejo biti odgovorni za odnos in to, kako se v družini počutimo. Če imamo torej občutek, da se z otrokom prepogosto prerekamo in je to naporno za vse družinske člane, moramo kot odrasli popolnoma prevzeti odgovornost za nastalo situacijo. Na primer: 

"Glej, zadnje čase se vse več prerekamo okrog tvoje šole. Najprej se spreva jaz in ti, potem se vključi še očka in se spreva še midva in kmalu imamo družinski prepir tu. Seveda nisi ti kriv, da se na koncu vsi prerekamo. Midva z očkom sva odgovorna za to, kar midva počneva, in za to, da se bomo vsi v družini dobro počutili. Z očijem sva se pogovorila in ugotovila, da v resnici več ne veva, kako naj ti pomagava glede šole, zato bi rabila tvojo pomoč, tvoj nasvet, kaj bi ti potreboval, da boš lahko lažje sam skrbel za svojo šolo? Bi lahko razmislil in nama povedal?"


Družinska "melodija"

Včasih se imamo skupaj kot družina strašno fino, spet drugič je med nami kar neka napetost, ob kateri gre vse narobe. Za slabo družinsko "melodijo" lahko krivimo vreme, planete, tečno mamo, sitnega očeta ali poredne otroke. Toda ne smemo pa pozabiti, da smo za njeno kakovost izključno in 100% odgovorni starši. Ne glede na to, kako nagajivi in neubogljivi so otroci. Mi odrasli smo tisti, ki moramo biti pozorni na to, kaj se dogaja v družini in zakaj.

Ta naloga seveda niti pod razno ni lahka naloga, saj je včasih zelo težko ugotoviti, zakaj je otrok že od jutra naprej "tečen" in zakaj se z njim prav nič ne moremo mirno dogovoriti. Tudi, ko ne vemo razloga, je pomembno predvsem to, da otroka uzremo in mu pokažemo, da ga vidimo v njegovih občutkih (kakršnikoli že so) ter pri tem ne pozabimo na lastne meje. Smo torej empatični tako do otroka kot sami do sebe. S takšnim pristopom bomo družinsko disharmonijo veliko lažje sprejeli, preživeli in spontano razvili v družinsko harmonijo, kot če bomo le zahtevali "pravilno vedenje". Tako od sebe kot od otrok.

 

Pomemben pogovor potem

Ko gre za družinske in kakršnekoli medosebne konflikte, je zelo dragocen pogovor potem, ki je lahko tudi čez nekaj dni. Zelo pomembno je, da smo zares vsi pomirjeni in pripravljeni na pogovor, ki ne sme biti monolog, temveč zares pravi dialog. Kaj to pomeni? Da pogovora ne začnemo tako, da otroku povemo, kako je bil nazadnje nemogoč, temveč raje začnemo pri otrokovi perspektivi. Na primer: "Se spomniš včeraj, ko si bil zelo jezen name? Mi lahko zaupaš, kaj te je tako močno razjezilo, da si me kar udaril in kaj si čutil v sebi?"

Ko nam otrok razkrije svoje občutke, nikar spet ne začnimo z moraliziranjem, kako je to narobe, kar je storil, temveč ga nekaj časa predvsem poslušajmo, nato pa poskušajmo biti čim bolj osebni. Na primer:

"Razumem, to bi mene tudi zelo razjezilo. Toda, ko si me udaril, me je to bolelo in nočem, da me tepeš. Zato bi ti rad pomagal najti neko rešitev, kaj bi lahko drugič storil, ko boš spet jezen name. Ko sem jaz zelo jezen, na primer stisnem zobe in mi to ful pomaga. Ali pa nekajkrat globoko vdihnem in poskušam jezo izdihniti. Misliš, da bi to lahko pomagalo tudi tebi ali iščeva druge rešitve?"

Otroku ste tako jasno pokazali, česa ne dovolite oz. kje so vaše meje, hkrati pa ste mu prisluhnili ter mu pomagali razumeti pomembno ločnico med občutki in izražanjem občutkom. Otroci namreč to razmejitev težko dojamejo in vsakič, ko kritiziramo neko njihovo vedenje, to čutijo, kot da kritiziramo njihove občutke in njih kot celoto.

S takšnim odzivom pa jim damo zelo jasno sporočilo, da z njihovimi občutki ni prav nič narobe, vendar pa se morajo še naučiti, kako jih primerneje izraziti. Če smo starši zares iskreni, nas pri primernem izražanju občutkov tudi odrasle čaka še kar nekaj učenja. Tudi s pomočjo družinskih sporov.

Dvojezično že od prvih korakov
Svet je zaradi globalizacije vse manjši, zato je lahko večjezična vzgoja že od prvih korakov za otroka ogromna prednost ...
22
Nočni teror pri otroku
Nočne more pri otroku so v določenem obdobju pogost pojav. Razlikujejo pa se od nočnega terorja. Če otrok doživlja nočni...
6
NAGRADNA IGRA: Zadeni tečaj masaže dojenčka
Ne zamudi priložnosti, da svojemu dojenčku podariš posebne ljubeče trenutke. Sodeluj v nagradni igri in se poteguj za ču...
6
Tablični računalniki škodujejo otrokom
Strokovnjaki opozarjajo, da lahko uporaba tabličnih računalnikov in pametnih telefonov otrokom naredijo veliko škodo.
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...




Kupovanje hrane
Michonne RR

Kje kupite večino hrane?