|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko se v družini spremo ...

Helena Primic, 15.5.2018
Kaj storiti, ko pride do družinskega konflikta in kako ga reševati? Imate občutek, da se v vaši družini preveč prerekate ali se le ne znate konstruktivno soočati z družinskimi spori? Preverite v članku!

image
Iz družinskega konflikta se pogosto razvije partnerski spor.
/11


Večina staršev, še posebej, ko prvič postanemo starši, v sebi gojimo neko romantično podobo harmonične družine, ki se vse lepo prijazno pogovori in se res redko spre.

Toda, kot opozarja danski družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji Jesper Juul, takšen novoromantičen slog vodenja družine, ki se konfliktom izogiba, ni priporočljiv, saj se starši zaradi iskanja harmonije za vsako ceno vse bolj vedemo v skladu z vlogo "popolnega" starša ter smo v odnosu do otrok vse manj avtentični in osebni.

V družini, ki se izogiba konfliktom, so prav tako nezaželeni vsi "negativni" občutki (žalost, jeza, strah, razočaranje ipd.), ki pa so pomemben del življenja ter jih z zanikanjem ne moremo in ne smemo odstraniti iz družinskega življenja. Kakšen je torej zdrav odnos do konfliktov in kako se jih konstruktivno lotiti?

 

V povprečju 20 sporov na dan

Kot pravi Jesper Juul, se v povprečni družini odrasli z otroki spremo približno 20-krat na dan. Kar je povsem "normalno". Konflikti so namreč v družini, kjer zelo blizu drug drugega živimo različni ljudje z različnimi potrebami, nekaj neizogibnega. V resnici gre le za srečevanja osebnih meja različnih ljudi. Boriti se proti konfliktom je torej tako, kot bi se na morju borili, da morje ne bo valovalo.

Prvi korak k zdravemu odnosu do konfliktov je torej ta, da družinske spore sprejmete kot naraven del družinskega življenja. Da se jim ne izogibate, se jih bojite ali jih doživljate kot starševski poraz. Ja, vsi se kdaj spremo in to je povsem normalno. Toda, kaj pa če se prerekamo prepogosto?

 

Kako se starši odzovemo?

Bolj, kot to, kako pogosto se v družini prerekamo, je v resnici pomembno to, kako se odrasli na te družinske spore odzovemo. Za spore (na glas ali potihoma) krivimo "zahtevne" otroke in jim očitamo, da so s svojo porednostjo spet celi družini pokvarili dan? Se pogosto vmešavamo v spore med sorojenci? Se s partnerjem pogosto pred otroki prepiramo, kdo ima bolj prav glede vzgoje? Imamo občutek, da nas vsak družinski spor popolnoma vrže iz tira in nas zasujejo občutki krivde, češ kako slabi starši smo, ker ne znamo mirneje voditi družine? 

Za starše je predvsem pomembno, da najprej prevzamejo 100% odgovornost tako za svoje vedenje kot odnos z otrokom in družinsko dinamiko. Res je, otroci so vse bolj odgovorni za svoje vedenje, toda nikakor pa ne morejo biti odgovorni za odnos in to, kako se v družini počutimo. Če imamo torej občutek, da se z otrokom prepogosto prerekamo in je to naporno za vse družinske člane, moramo kot odrasli popolnoma prevzeti odgovornost za nastalo situacijo. Na primer: 

"Glej, zadnje čase se vse več prerekamo okrog tvoje šole. Najprej se spreva jaz in ti, potem se vključi še očka in se spreva še midva in kmalu imamo družinski prepir tu. Seveda nisi ti kriv, da se na koncu vsi prerekamo. Midva z očkom sva odgovorna za to, kar midva počneva, in za to, da se bomo vsi v družini dobro počutili. Z očijem sva se pogovorila in ugotovila, da v resnici več ne veva, kako naj ti pomagava glede šole, zato bi rabila tvojo pomoč, tvoj nasvet, kaj bi ti potreboval, da boš lahko lažje sam skrbel za svojo šolo? Bi lahko razmislil in nama povedal?"


Družinska "melodija"

Včasih se imamo skupaj kot družina strašno fino, spet drugič je med nami kar neka napetost, ob kateri gre vse narobe. Za slabo družinsko "melodijo" lahko krivimo vreme, planete, tečno mamo, sitnega očeta ali poredne otroke. Toda ne smemo pa pozabiti, da smo za njeno kakovost izključno in 100% odgovorni starši. Ne glede na to, kako nagajivi in neubogljivi so otroci. Mi odrasli smo tisti, ki moramo biti pozorni na to, kaj se dogaja v družini in zakaj.

Ta naloga seveda niti pod razno ni lahka naloga, saj je včasih zelo težko ugotoviti, zakaj je otrok že od jutra naprej "tečen" in zakaj se z njim prav nič ne moremo mirno dogovoriti. Tudi, ko ne vemo razloga, je pomembno predvsem to, da otroka uzremo in mu pokažemo, da ga vidimo v njegovih občutkih (kakršnikoli že so) ter pri tem ne pozabimo na lastne meje. Smo torej empatični tako do otroka kot sami do sebe. S takšnim pristopom bomo družinsko disharmonijo veliko lažje sprejeli, preživeli in spontano razvili v družinsko harmonijo, kot če bomo le zahtevali "pravilno vedenje". Tako od sebe kot od otrok.

 

Pomemben pogovor potem

Ko gre za družinske in kakršnekoli medosebne konflikte, je zelo dragocen pogovor potem, ki je lahko tudi čez nekaj dni. Zelo pomembno je, da smo zares vsi pomirjeni in pripravljeni na pogovor, ki ne sme biti monolog, temveč zares pravi dialog. Kaj to pomeni? Da pogovora ne začnemo tako, da otroku povemo, kako je bil nazadnje nemogoč, temveč raje začnemo pri otrokovi perspektivi. Na primer: "Se spomniš včeraj, ko si bil zelo jezen name? Mi lahko zaupaš, kaj te je tako močno razjezilo, da si me kar udaril in kaj si čutil v sebi?"

Ko nam otrok razkrije svoje občutke, nikar spet ne začnimo z moraliziranjem, kako je to narobe, kar je storil, temveč ga nekaj časa predvsem poslušajmo, nato pa poskušajmo biti čim bolj osebni. Na primer:

"Razumem, to bi mene tudi zelo razjezilo. Toda, ko si me udaril, me je to bolelo in nočem, da me tepeš. Zato bi ti rad pomagal najti neko rešitev, kaj bi lahko drugič storil, ko boš spet jezen name. Ko sem jaz zelo jezen, na primer stisnem zobe in mi to ful pomaga. Ali pa nekajkrat globoko vdihnem in poskušam jezo izdihniti. Misliš, da bi to lahko pomagalo tudi tebi ali iščeva druge rešitve?"

Otroku ste tako jasno pokazali, česa ne dovolite oz. kje so vaše meje, hkrati pa ste mu prisluhnili ter mu pomagali razumeti pomembno ločnico med občutki in izražanjem občutkom. Otroci namreč to razmejitev težko dojamejo in vsakič, ko kritiziramo neko njihovo vedenje, to čutijo, kot da kritiziramo njihove občutke in njih kot celoto.

S takšnim odzivom pa jim damo zelo jasno sporočilo, da z njihovimi občutki ni prav nič narobe, vendar pa se morajo še naučiti, kako jih primerneje izraziti. Če smo starši zares iskreni, nas pri primernem izražanju občutkov tudi odrasle čaka še kar nekaj učenja. Tudi s pomočjo družinskih sporov.

Ustvarjalni natečaj Zakuhajmo zdrave zgodbe
Vrtci, šole in druge oblike organiziranega varstva otrok, prijavite se lahko do 31. maja 2019!
5
Pomen lutke za otrokov razvoj
Otroci imajo lutke radi. Lutke so zato v predšolski dobi prepotrebno, hkrati pa tudi hvaležno vzgojno sredstvo, ki spodb...
5
Ura in otrok
Že zelo majhne otroke je treba učiti, da obstaja ura; naprava, ki nam meri čas. Tako jo bodo opazili in lažje sprejeli. ...
4
Ste že kdaj moxali svojega otroka?
Naturopatinja Erika Brajnik nam je zaupala pet pravil pravilnega moxanja otrok, s katerim se lahko na naraven način loti...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Kaj storiti, ko je otrok frustriran?
Konflikti in frustracije so neizogiben del medčloveških odnosov, še posebej, ko nas več ljudi živi tako zelo blizu kot v...
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...




spanje
Lelly28 RR

kdaj je vaš otrok opustil popoldansko spanje?