|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Tudi znotraj trenutnih ukrepov lahko za otroke ustvarimo dobre pogoje za rast in razvoj

Helena Primic, 17.9.2020
Sama to situacijo vidim kot klic po prebujanju, kot prehodno stvar, po kateri ne bomo šli nazaj v prejšnjo normalo, ampak bomo končno odprli oči za banalnosti, ki jih od že predolgo živimo kot edino možno realnost.

image
Zdaj je čas, da vsak učitelj zagleda učenca pred sabo kot celostno bitje in ne le kot nekoga, ki mora memorizirati le to in to snov, da bo dosegel čim večjo cifro v redovalnici. (Foto: Pexels.com)
/11


So izredni ukrepi v šolah zares potrebni ali so pretirani, kot menijo nekateri starši, pedagoški delavci in strokovnjaki?

Ne glede na to, kako odgovorimo na to vprašanje, se vendarle z njimi morajo vsak dan soočati tako učenci kot učitelji v šoli in starši doma.

Kako se z njimi soočati na čim bolj pozitiven in zato manj škodljiv način tako za otroke kot odnose vseh vpletenih, smo se pogovarjali z učiteljico biologije in filozofije, avtorico knjige Srčni učitelj in mamo treh otrok - Sabino Košmrl Kaučič.

 

Kako dolgo bodo učitelji in šole lahko kompenzirale te izredne pogoje v šolah oziroma kako dolgo lahko traja ta "nova normalnost", da ne bomo uničili prihodnosti naših otrok?

Sama na lastni koži občutim, da maska in vsi izredni ukrepi nimajo moči zmanjšati srčnosti in človeškosti. Če je želja in če so prioritete jasno postavljene, se vedno najde pot. Tudi, če zdaj solidarno sprejmemo predpisane ukrepe, se tista prava razdalja med nami čutečimi bitji ne rabi prav nič povečati.

Seveda srčno upam, zaupam in verjamem, da bodo ukrepi kmalu za nami. Medtem pa iščimo nove in nove načine za pristen kontakt in toplino, da se povežemo starši, otroci, učitelji in sodelavci v zavedanju, da je ta situacija zdaj skupna nam vsem.

To situacijo lahko celo izkoristimo za to, da se končno zares zavemo, kako zelo povezani in soodvisni smo, kako so meje in razlike med nami le namišljene. Navsezadnje smo vsi le ljudje in kot ustvarjalna bitja bomo zagotovo našli rešitve, če bomo le preusmerili svojo pozornost stran od problemov ter začeli aktivno iskati rešitve, upali utirati nove poti in razmišljati izven okvirjev.

Naj preživeti okvirji, ki so že dolgo sami sebi namen, dokončno razpadejo, pa čeprav nam dajejo lažen občutek varnosti, ker smo jih pač navajeni. Sama zato to situacijo vidim kot klic po prebujanju, kot prehodno stvar, po kateri ne bomo šli nazaj v prejšnjo normalo, ampak bomo končno odprli oči za banalnosti, ki jih od že predolgo živimo kot edino možno realnost.

 

PREBERITE TUDI: Slovo od življenja pred koronavirusom

 

Pa vendar vsi ti ukrepi predstavljajo velik stres za otroke. Kako jih lahko starši čim bolje zaščitimo, da bodo s čim manj poškodbami preživeli to "čudno" obdobje v šoli?

Odrasli lahko za otroke ustvarimo dobre pogoje za rast in razvoj tudi znotraj trenutnih ukrepov, če ozaveščamo lastne strahove in aktivno delamo na njih. Mladi sedaj v nas potrebujejo oporo in zgled. Zazirajo se v nas in se učijo, kako odrasla oseba rešuje izredne situacije - ali podlega paniki in tesnobi ter postaja sovražna in obsojajoča ali pogleda širše, dobro poskrbi zase (tako za fizično kot psihično zdravje) ter sprejme izziv, ki mu je prekrižal pot, ter se skozi njega kali in zaradi njega raste? Morda celo opazi stvari, ki so mu bile prej samoumevne in najde v sebi več hvaležnosti ter zato začne živeti bolj zavestno. Ter odkrije, da je kljub turbulencam v okolici znotraj njega mir in ljubezen ter stabilnost.

Odraslost in zrelost se kaže tudi v zavedanju, da čeprav ne moreš vedno izbirati tega, kar te doleti, pa lahko izbiraš svoj notranji odziv. Če le nisi pregloboko v vlogi žrtve in v avtomatskih vzorcih vedenja ter če nimaš preveč neozaveščenih prepričanj in predsodkov. Znotraj sebe smo vsi svobodna bitja – naše notranje stanje je naša izbira in povsem naša odgovornost. Če čutimo, da še nismo svobodni, imamo sedaj odlično priložnost za ozaveščanje, celjenje in notranje delo.

 

Kaj pa učitelji, ki so vsak dan razcepljeni, ko bi kot strokovnjaki in ljudje želeli ravnati drugače kot morajo zaradi izrednih ukrepov - kako naj si oni pomagajo?  

Naj sebi in svojim učencem osmislijo to, kar počnejo. Naj v sebi najdejo moč, da sprejmejo, kar trenutno ni mogoče spremeniti, ter vero, da je situacija prehodna in da bomo s skupnimi močmi zmogli, kar je pred nami. Naj ne živijo vloge žrtve in naj ne ravnajo proti sebi.

Naj ozavestijo, da ukrepom sledijo zato, ker je v trenutni situaciji zanje to neizbežno. Če ukrepov ne bodo izvajali z jezo, strahom, sovraštvom in odporom, bodo tudi v trenutnih razmerah svojim učencem lahko kakovostno predali snov in jim približali znanje ter imeli z njimi dober in zaupljiv odnos.

Prav zdaj imajo učitelji priložnost zaživeti dejstvo, da je šola le del življenja. Da so še kako zelo pomembni odnosi, zdravje, družina, vzdušje in počutje. Prav je, da te teme najdejo svoj prostor v šolah. Da vsak učitelj zagleda učenca pred sabo kot celostno bitje in ne le kot nekoga, ki mora memorizirati le to in to snov, da bo dosegel čim večjo cifro v redovalnici. Da ni pomembno le to, kaj delamo in kaj vse je še potrebno postoriti, ampak da je izredno pomembno tudi to, na kakšen način in v kakšnem vzdušju to počnemo. Ravno ta način, to vzdušje na koncu določa kakovost našega (so)bivanja.

V vsaki situaciji je tudi kaj dobrega, zato jeza, sovraštvo, odpor in strah še nikoli niso dali dobrih rezultatov. Ko se človek umiri in sprejme, kar mu je prišlo na pot ter najde znotraj dane situacije mir in ljubezen, zabavo in dogodivščino, se mu začnejo utrinjati rešitve, ki jih prej, ves zamorjen in potlačen, ni bil sposoben niti slutiti.

 

PREBERITE TUDI: BLOG - Kaj pa manjka slovenskemu šolstvu?

 

Pa vendarle je včasih vendarle treba reči ne. Tudi tako, da ravnatelji kot strokovnjaki za izobraževanje ostro udarijo po mizi in tako Ministrstvu za šolstvo kot NIJZ postavijo meje - povedo, kaj je v šoli sprejemljivo in kaj ne, mar ne?

Trenutno si nihče ne upa prav zatrdno in zares udariti po mizi, ker nihče ni popolnoma prepričan, s čim se pravzaprav v tej situaciji ubadamo. Ko bo preteklo nekaj časa in ko bomo bolj prepričani, se bodo zagotovo našli pogumni ljudje, ki si bodo drznili stvari zastaviti smiselno in resnično. Ki bodo upali spet in znova orati ledino. Trenutno pa se vsi skupaj učimo potrpljenja, zaupanja, umirjanja, sprejemanja in čuječe pozornosti. Prebujamo se, kar pa včasih ni prijetno, je pa nujno in na koncu pozitivno. Sama verjamem, da se bo tudi to uredilo.

 

Trenutne razmere v šolah pa rušijo tudi že itak občutljiv odnos med starši in učitelji, saj vse več staršev šole ne dojema več kot varnega prostora. Tudi zaradi zgodb iz tujine (po neuradnih informacijah pa tudi že pri nas), ko so učitelji otroka odpeljali na testiranje za Covid-19 brez starševskega dovoljenja. Je to res ukrep, ki spada v šolo? 

Močno dvomim, da bi se kaj takega zgodilo tudi pri nas. Spet smo pri človeškem faktorju – tu ne gre za sistem in ne gre za ukrepe, tenveč gre za paniko, strah in zmedenost, ki prevzame človeka, ki se noče posvetiti samemu sebi, lastni notranjosti, lastnim občutkom in lastnemu strahu. In zato ukrepa nepremišljeno, ihtavo, nezrelo in otročje.

 

Kaj pa meniš o morebitnem ukrepu, da otroci, ki jih starši ne bodo pripravljeni cepiti s cepivom proti Covidu-19, ne bodo smeli v šolo? A ni to kršenje osnovne otrokove pravice do izobraževanja?

Ta »morebiten ukrep« je v moji glavi tako nemogoč, da ga sploh ne jemljem kot realno možnost. Da bi me prisilili, da dovolim, da v mojega otroka vbrizgajo nekaj, kar ni preverjeno in za kar mi prav nihče ne more zagotoviti, da je zagotovo varno?
In to medtem, ko vidimo v praksi v tujini, kjer niso izvedli posebno ostrih ukrepov, da imajo zdaj najmanj obolelih! Ne, kaj takega se mi res ne zdi možno.

 

PREBERITE TUDI: Šolanje na daljavo - 10 zlatih pravil

 

Kot učiteljica, ki se močno zavedaš pomembnosti kakovostnega odnosa med učiteljem in otrokom, kaj meniš o šolanju na daljavo? Vse več je staršev, ki intuitivno ne morejo sprejeti tega, da se otroci učijo sami doma ob računalniku (pa četudi na ekranu vidijo svojo učiteljico) kot neko šolo prihodnosti. Je to res prava pot šolskega sistema v prihodnosti?

Mislim, da so izredno redki tisti učitelji in učenci, ki bi si želeli take prihodnosti. Jaz osebno ne poznam niti enega. Šola namreč ni le učenje in znanje. Šola je tudi druženje, tkanje prijateljstev, premagovanje izzivov, pridobivanje socialnih veščin, piljenje argumentacije, soočanje z lastnimi in velikokrat težkimi občutki. Le skozi življenjske preizkušnje, ki jih nudi okolje z vrstniki, mlad človek lahko postaja vse boljši mojster samega sebe. Seveda potrebuje tudi pravo oporo ter vodstvo, zgled in varnost.

V glavnem, v šolo otrok ne pride le po ocene. Zato si želim, da bi tudi tisti najbolj »zategnjeni« starši vendarle spoznali, da šolski uspeh sploh ne določa, kako uspešen bo otrok v svojem odraslem življenju in da je veliko bolj pomembno to, da otrok postaja vse bolj odgovoren, pogumen, solidaren, marljiv in predan svojim najglobljim hrepenenjem.

Da vedno bolj odkritosrčno živi pristnega sebe in to na način, ki je prijazen in neškodljiv do drugih. Da ve, kaj si želi, česa je sposoben in kaj hoče – kaj bi ga v življenju izpolnjevalo, katera pot bo njemu nudila največ osebne sreče in uspeha. Da torej ne živi iz prisile, uboganja in truda, ampak iz želje, radosti in navdušenja. Da zna slediti svojemu srcu in izbrati poklic, ki ga bo opravljal zares predano ter tako sebi kot družbi in svetu naredil največjo uslugo.

 

Morda še kakšen nasvet za vse bralce Ringaraja.net, ki jih skrbijo te izredne razmere v šolah?

Prav vsi lahko prav zaradi drugačnih okoliščin naredimo iz sebe pristnejšo verzijo samega sebe. Naj se dvignejo strahovi in pomisleki, naj se zbudijo nezaceljene notranje rane. Najdimo pogum in se jim posvetimo. Nehajmo jih tlačiti, zanikati in valiti na druge, iskati krivce in paničariti. Vse, kar nas v naši notranjosti »žuli«, hrepeni po naši pozornosti in celjenju. Dokler teh bolečin ne ozavestimo, jih tudi ne moremo ne zaceliti ne spremeniti.

Zato dovolimo, da nas te okoliščine spremenijo in prebudijo. Odpade tako ali tako le balast. Spodaj pod njim pa smo pristni mi - pretočni in pogumni, prebujeni.

Začnimo se sredi tega navideznega kaosa centrirati in živeti vrednote, ki so večne: solidarnost, umirjenost, kvalitetna skrb zase, za družino in drug drugega. Ter spoznajmo, da so strah, panika ter želja po obtoževanju in begu le slepilo. Nič se ne reši, dokler stvari ne sprejmemo, se umirimo ter začnemo konstruktivno iskati nove in še boljše poti.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Neverjetne porodne fotografije
Porodne fotografije, ki vas bodo pustile odprtih ust.
60
Otroška imena povezana z naravo
Preverite 30 čudovitih fantovskih in dekliških imen, ki izvirajo iz ljubezni do narave.
25
Zgodbe malih junakov: Nac in Edi
Svet se mi je porušil, padla sem v nezavest. Zdravnik je možu še pojasnil, da za mene bo to sicer porod, ampak za njih s...
17
Najlepše ime za fantka po vašem izboru
Vsako ime je nekaj posebnega in nič presenetljivega ni, da je staršem najlepše ime tisto, ki ga nosi njihov otrok (otroc...
7



Ledena voda - močno orodje za krepitev odp...
S pomočjo kombinacije zavestnega dihanja in ledene vode aktivno vplivamo na živčni, hormonski, imunski in krvno-žilni si...
Kakšen oče je David Urankar?
Vsak dan se trudim, da bi svojima sinovoma dal toliko energije, ljubezni in pozornosti, kot sem je sam dobil od svojega ...